Usedem se v postelji, leno stopim z nje in grem do okna. Sneg dela noč svetlo, impresionizem snežink poudarja obrise stavb in hkrati grozi, da jih bo vse zakril. Čez kupolo observatorija brije veter, vidim, kako se snežinke bleščijo v žarometih kot rep kometa. Mogoče so v Tycho Brahe ravno v tem trenutku naprave zaznale doslej skrito črno luknjo, si govorim, naslonjen s čelom na šipo. Približuje se Zemlji in vse srka vase, luna izgine vanjo kot prah v sesalec, jebemti, zdi se mi, da čutim, s kakšno grozljivo brezobzirnostjo se bom v naslednjem trenutku izgubil vanjo in adijo svet, adijo neusmiljeni strahovi in topla poželenja. Zdi se mi, da se mi bosta od pritiska vsak hip odkrhnili zenici. Klimatska naprava brni skozi reže police pred šipo in me spominja na odtočni jašek, prekleto slabo bi bilo, če bi bil to zadnji prizor v moji zavesti, preden izginem s tega sveta. Hotel bi še videti, kako cvetijo drevesa, slišal bi rad glas majhnega otroka, dotaknil bi se ženske kože. Čutim, kako se mi na čelu nabirajo potne kaplje, odmaknem se od šipe, v njej vidim svoj obraz v komaj zaznavnem negativu. Odmaknem se še za korak, nenadoma občutim strašno srečo, da sem na tem svetu, še vedno živ. In ob tem me že naslednji trenutek prešine neprijeten spomin, da sem nekje pozabil aktovko z referati in listinami o poteku srečanja! Absurdno, namesto da bi pomirjeno zaspal ali vsaj zmolil tri očenaše, ker je svet še vedno cel, ponovno ležim v postelji in poskušam obnoviti potek dneva in najti točko, na kateri sem zapustil aktovko. Iz kongresne dvorane sem jo odnesel, o tem sem prepričan, saj sem ob izhodu z njo po nesreči zadel v zaprti del dvodelnih vrat, da je zoprno votlo počilo v prostor. Mogoče sem jo pozabil v prodajalni, kjer sem kupoval spominke, ali v gostilni ob kanalu, kamor sem šel na kosilo. Lahko pa bi jo pustil tudi v Narodnem muzeju, v katerem sem obtičal celo popoldne in še globoko v večer. Problem je v tem, ker sem v svoji rekonstrukciji prepričan, da sem jo od povsod odnesel. Dejstvo pa je, da sem se okrog sedmih vrnil v hotel brez aktovke. Torej je od nekod nisem odnesel. Zoprno je bilo, ker sem imel v njej tudi plastično kartico, brez katere svoje hotelske sobe nisem mogel odpreti. To sem opazil šele v osmem nadstropju, zgubljeno stoječ pred vrati in v rentgenski svetlobi neonskih luči brskajoč po žepih. Praznina v dlaneh me je spomnila na izgubljeno aktovko. Moral sem se vrniti k recepciji in prositi za pomoč. Receptorki sta si izmenjali nekaj besed v danščini, potem pa mi je tista z materinim znamenjem nad ustnico čez pult zaželela, da bi jutri našel svojo aktovko - in seveda tudi kartico. Vzela je rezervno in se skupaj z mano z dvigalom odpeljala do moje sobe. Neumno sem se počutil, ker mi je bilo med vožnjo nerodno, jebemti, hotel sem jo pogledati normalno, prijazno, in si z njo izmenjati kakšno besedo, pa sem jo pogledal kot moški, poželjivo, in z nelagodnjem potem vedno umaknil pogled. Jasno mi je bilo, da sem se znašel v klišeju iz poceni erotičnega filma, hotelski gost, receptorka in skupna vožnja, še dvigalo bi se moralo pokvariti, pa bi bila kopija popolna. Slabo mi je bilo, tako živo sem se tega zavedal, hkrati pa me je osupnila silovita želja po ženski, ki se je prijazno in nedolžno peljala z menoj, ne da bi bil zanjo kaj več kot zmeden gost, ki je izgubil kartico. Z ženskami ne znam, to je jasno. Nikoli jih nisem razumel, nikoli nisem vedel, kdaj se jim lahko približam in kdaj ne, in večinoma sem rinil vanje, ko so si tega najmanj želele, in bil povsem ravnodušen, ko so me najbolj potrebovale. Ko je izstopila iz dvigala in po tapisonu zakorakala proti moji sobi, me je nenadoma prešinil čvrst občutek, da bom čez nekaj minut s to žensko ležal v hotelski postelji; tako naravno me je pogledala čez ramo in se nasmehnila, tako samoumevno zapeljivo je hodila pred menoj, da ni moglo biti drugače. Napetost v meni je popustila, roke sem potisnil v žep in s samozadovoljnim nasmeškom stopil za njo. Prišla je do mojih vrat, preverila, če se številka nad vrati ujema s tisto na kartici, kartico potem mehko potisnila v režo in pred menoj odprla vrata. Stopil sem skozi oblak njenega gostega, vabljivega vonja in s kotičkom očesa zaznal fino razporeditev njenih oranžno lakiranih nohtov na kljuki, naredil sem dva, tri korake v predsobo, da bi naredil prostor še zanjo, obrnil sem se, "lep večer želim," sem ravno še lahko slišal in prebral z njenih ustnic in potem spremljal, kako se vrata počasi zapirajo, kako se reža svetlobe od zunaj vedno bolj oži in se na koncu s tleskom zapre v neprodušnost konzerve. V svoji samoti ljudje počnemo strašne neumnosti, to je čista resnica. Nekaj trenutkov sem stal v temi, potem pa stopil k vratom, zavrtel krožno kljuko in odšrktnil vrata. Opazoval sem, kako se receptorka približuje dvigalu, pritisnila je na gumb in si popravljala krilo. Zakrehal sem, da bi opozoril nase, s pogledom je za hip zakrožila po prostoru in potem spet spremljala lučke, ki so naznanjale prihod dvigala. Ne vem, če me je slišala, v zadregi nad sabo sem počepnil, glavo stisnil k steni in skozi ozko režo vrat opazoval, kako je izginila v dvigalo. Videl sem, kako sta srebrni kovinski krili mehko stisnili in zbrisali njeno podobo in kako je nad dvigalom utripnila rdeča luč. Kot je zdaj v temi zabrlizgala rdeča lučka na diktafonu in naznanila, da bo treba zamenjati baterije. Jebemti, nočem biti sam. Premišljujem, da bi se opogumil in poklical v recepcijo. Nočem, da bi zvenelo kot klic na pomoč, nočem, da bi zvenelo kot moledovanje iz tesnobe. Kaj pa naj rečem? Kako naj ji z nekaj besedami razložim, česar ni mogoče razložiti? Smejala bi se, užaljena bi bila, imela bi me za nadležneža. Takšne usluge se plača, bi si mislila, lahko vam dam številko, na kateri vam bodo takoj ustregli, bi najbrž rekla. Nesporazum je najbolj točna definicija mojega življenja, gotovo. Spravlja me v bes, ker si ne morem priklicati v spomin njenega obraza. Vidim samo njeno znamenje nad ustnico in potem nabreklo, toplo čustvo, ki me razganja. Tako sem se počutil preteklo noč v observatoriju, ko sem zadnjič pogledal v vesolje. Kako so začele lise svetlobe nenadoma drseti v moj pogled! Če ga ne bi odmaknil, bi mi raztrgalo zenice. V tisti svetlobi, zgoščeni v majhno vesoljsko drobtino, kot materino znamenje nad ustnico neke ženske, se je vse začelo. Vesolje je nastalo iz neskončno majhnega znamenja iz moči in svetlobe. Iz tega je tudi ljubezen, to je jasno, in tesnoba nastane, ker na nas pritiska snov in nam postavlja meje. Zvezde v vesolju so okruški zemeljskih ljubezni, vsak pes bi jih lahko zbrisal z repom, če ne bi bile tako daleč. Vsako ljubezen raznese iz povsem majhne točke na vse strani do vseh mej vesolja, to je jasno. Tudi prapok ni bil drugega kot ljubezenska eksplozija, ki je napolnila prostor. - V mislih preverjam, kako bi to zvenelo po angleško, predstavljam si, da ob meni leži receptorka, jaz pa ji vse to klobasam na uho. Ja, ji še rečem na koncu, ljubezen se konča s popolnim razdejanjem, na koncu vse skupaj potolčejo kometi in posrkajo črne luknje in potem se začne vse znova.