Že dolgo časa ga opazujem. Njega, njegov pogled in njegov nasmeh. Ko govori sploh ne vem, katere besede prihajajo iz njegovih ust. Utapljam se namreč v modrini njegovih oči in vpijam vase opojni vonj, ki veje od njega. Zdi se mi, da sem mu tudi sama všeč, saj drugače ne bi skoraj vsak dan prišel na obisk, bodisi v službo bodisi domov. Ampak, nikoli nič več, kot le prijateljski pogovor. Kolikokrat sem si rekla, da bom sama naredila prvi korak, pa nič. Nikoli nisem izbrala dovolj poguma, saj sem vedno, ko sem ga zagledala, dobila cmok v grlu in lahko sem samo še kimala, medtem ko je on sam govoril. Potem pa se je zgodilo. Nekega dne se je na vratih pojavil s šopkom rož. Srce mi začelo divje utripati. Nisem vedela, kaj praznujem. Rojstni dan je že mimo, valentinovo šele prihaja … Še zdaj ne vem, kaj sem zajecljala. On pa se je nasmehnil, me stisnil k sebi in nežno poljubil. Izgubila sem tla pod nogami, bila sem v sedmih nebesih in povsem omamljena od čustev, ki so me preplavila. Amor je torej zadel in to še preden se je začela pomlad. Srečna sem.