Končno smo bili v plastičnih barkah in čakalo nas je okoli deset kilometrov carskega spusta. Na poti navzgor smo si ogledali vso reko in kljub zahtevnosti jo je bilo mogoče preveslati brez ustavljanja, kar je za reke takšnega tipa skorajda čudež formata "predsednik Bush na smučanju v Iranu". Le eno mesto je posebej zmotilo mojo pozornost. Večji del toka se je zožil na ozek prehod, kjer se je delala svinjska "rola" (podirajoči se val, ki lahko zadrži kajakaša). To bo pa najverjetneje treba prenesti, sem si rekel in poskušal v še vedno nekoliko okajene možganske celice kar najbolje uskladiščiti okoliško pokrajino, skale, panoramo gora in vse ostalo, kar bi lahko služilo kot znak stop na ha-dva-o spustu. Reka je drvela z nekim človeški vrsti težko razumljivim divjim zanosom in če si uspel zadihati v ritmu njenega neskončnega srca, se je vrnitev v svet parlamentarne demokracije in svobode govora zdela povsem nesprejemljiva varianta. Povsem omamljeni od zapeljevanja poskočnega Marsyandija smo prišli do mesta, kjer je bilo nadvse priporočljivo stopiti na trdna tla. Hulk Hogan, ki je drvel navzdol, kot da bi hotel prehiteti samo reko, ni zavil s kristalne ceste. Niti ni stopil na zavoro. Zapeljal je v gromozanski podirajoči se val, ki ga je ustavil kot slon mravljo. In seveda: ni ga hotel izpustiti. Bil sem drugi v čredi in nekoliko više sem s protitoka opazoval akrobacije nesrečnika v centrifugi. Na poti navzgor po reki sem previdno in kar se da dobro uskladiščil to mesto v sicer ne preveč dejavno bučo: nekje na sredini tega rečnega slona se je delal jezik, preko katerega bi lahko mravljica zlezla mimo velikana. Toda to je bila le domneva, ki v tem gibljivem rečnem svetu že pregovorno ne more imeti trdne podlage. Akrobat je po nekaj divjih krogih v pralnem stroju skočil iz čolna in sledile so veliko manj zanimive vragolije brez plastične lupine. No, na srečo ga je podirajoči se val le vrgel iz svoje divje zabave, toda že pošteno izcuzanega žurerja je čakalo novo, nič manj poskočno veseljačenje: strašljive vodnate in navite brzice brez pravega konca. Človek bo rabil pomoč! Ne povsem prepričan v smiselnost svojega početja sem se zagnal proti velikanu in še z nohti na mezincu molil, da mi bo pokazal tisti obljubljeni jezik, preko katerega bom zlezel na drugo stran. To! Svaka čast Stari. Še si naš! Na hitro sem zasukal bučo (z več sreče kot pameti) v smeri proti toku, da bi si še enkrat ogledal razjarjeno čudo, ki je tokrat, kot je izgledalo, zamižalo na obe očesi. In kaj vidim? Naravnost v usta velikana drvi vsa ostala kajakaška druščina. Upam, da vedo, kje je jezik. Betico sem obrnil nazaj v smeri podivjanega toka in začel v razpenjeni vodi iskati Hulk Hogana. Čez nekaj časa, ko se je povsem izcuzani Hulk Hogan držal mojega plovila, sem še enkrat pogledal nazaj, v smeri belih gora. In kaj vidim? Pisano paleto plastičnih plovil v nenasitnih ustih velikana. Ojej!