Ljudje za svoje eksistencialne težave in psihično ravnotežje so in še vedno, vsaj delno, iščejo rešitve tudi v metafizičnem, zato religija še vedno zavzema svoje upravičeno mediacijsko mesto v družbi, a se je pri tem seveda ne sme zlorabljati. Čeprav, kot zatrjuje, njeno kraljestvo »ni od tega sveta«, v svoji dejanski praksi večkrat deluje ravno nasprotno: kljub ustavni ločenosti cerkve od države, a ob istočasnem »konkubinatu«, to občutimo na vsakem koraku (neposredno financiranje njene strukture, financiranje njenih dejavnosti v vojski, javnih ustanovah, neobdavčenje nabirkov, vprašljive denacionalizacije in odškodnine). Pri tem se zdi, da cerkev svoje nujno spremenjene, nevtralne vloge ne prakticira, kot se za prejšnjo prakso nikoli ni eksplicitno opravičila, isto pa terja le od drugih. Žal v tem ostaja dejansko najstarejša globalizirana korporacija ideološkega totalitarizma z izredno ekonomsko in politično močjo, ki se je ni (v preteklosti Francovi Španiji, deželah Južne Amerike!) in se ji tudi sedaj, v bistveno bolj pluralističnem svetu, žal in očitno še vedno ni pripravljena povsem odreči.