kralja Hosroesa, v katerem so se nadejali najti platonskega filozofskega kralja. Toda po kakih treh letih življenja na Vzhodu se je Simplikij po vsem videzu sodeč vrnil v Atene. Čeprav so se zaplembe premoženja medtem že pričele, marsikaj kaže,7 da je Akademija v neki obliki preživela. Vsekakor pa beremo o drugih poganskih filozofih, ki so še naprej poučevali po drugih mestih, tako na primer Olimpiodor v Aleksandriji proti koncu šestega stoletja. Zakonski ukrepi niso nikoli tako uspešno brzdali človeških misli, kot so se nadejali njihovi pobudniki. O tem zgovorno priča krščanstvo, ki je preživelo vsa preganjanja poganskih cesarjev z odpadniškim cesarjem Julijanom v četrtem stoletju vred. Zato je vprašljivo, ali bi Cerkev po prihodu na oblast mogla popolnoma zatreti znanstveno raziskovanje, celo ko bi se tega dosledno lotila. Vrhu tega smo videli, da je bil v šestem stoletju eden tistih, ki so pomagali ohranjati znanost pri življenju – Janez Filopon –, tudi sam kristjan (ali je bil kristjan po rojstvu ali po spreobrnitvi, sicer ne vemo). A čeravno niti polemika izpod peresa piscev Tertulijanovega kova niti Justinijanovi zakoni niso povsem izkoreninili naravoslovnega raziskovanja, so bili vendarle simptomatični za dobo, ki mu je postajala vse bolj sovražna. S tem, čemur bi danes rekli »znanost«, se je vedno ukvarjala zgolj neznatna manjšina, ki se je v vsakem obdobju soočala z brezbrižnostjo večine svojih sodobnikov. V pozni antiki pa je zmaga krščanstva simbolizirala in obenem še pospeševala slabšanje že tako ali tako neugodnega javnega mnenja. S krščansko Cerkvijo se je religija kot ustanova tako uveljavila v antični družbi, kakor se ni znanost nikoli. Kot smo videli, so bile znanstvene raziskave deležne zgolj občasne in negotove