Zvečer potem spet cepanje, in če se je zdel tempo grškega izletniškega življenja do tedaj komaj verjeten, je začelo dogajanje od sobote tako glede prepolavljanja na pol od samega užitka kot glede naravnost nezamisljive napornosti grmeti v globinsko nehumanem crescendu. Edina bolj fascinantna stvar od tega, kako žile cefrajočemu ritmu smo bili prisiljeni vsak dan znova pritrkavati z žuljavo nožico, bi bila nemara ta, da je organizem zahtevano vedno znova kljub vsemu prenesel. Med vsemi navedenimi in še sedemstotimi nepobeleženimi kugami za imunski sistem je nedvomno daleč najbolj uničujoče kronično pomanjkanje spanja: kot vam vedo povedati celo tisti manj izkušeni med vodniki, na tobažnih izletih na koncepte, kot je normalen nočni počitek, raje pozabite kar lepo prvi dan, vsekakor ni ta v tej geografski širini tako nepredstavljiv pojem niti približno vezan na nobeno določeno uro: spiš preprosto takrat, ko ti uspe grabniti po dve urici skupaj ali morda celo še manj, pa še takrat obstaja znatna možnost, da ti bodo cimri (povsem fiktivna situacija) ravno v trenutku zatisnjenja očk v sobo pripeljali ekipo irskih flodrač, ki se jih vseh skupaj zlepa ne boš znebil.