prakso. Tako na primer piše, da mora imeti aforizem poanto, neki miselni obrat. To je bistvo aforizma; če ni obrata, ga ni, saj mora aforizem delovati hipno. Tudi znameniti pisatelj Chioran, Romun, ki je živel v Franciji, je pisal aforizme. Pisal je v slogovno izbrušeni francoščini. Zanimivo je, da sta (bila) oba tujca v okolju, v katerem sta delovala. Pred kratkim je izšla vaša knjiga Resnica o »resnici«. Kot nakazuje naslov, vas je pri pisanju vodila želja po razkrivanju resnice. Žarko Petan: Pri meni so naslovi zelo pomembni. S tem sem želel povedati, da »resnica« ni vedno resnica. Knjiga je ponovno avtobiografska, saj težko pišem o stvareh, ki jih nisem doživel ali pa vsaj izvedel na takšen način, da vem, da so resnične. Tudi moji aforizmi niso izmišljeni, izmišljena je njihova forma. Ogromno berem časopise in veliko idej za aforizme črpam prav iz njih. Ko zasledim kakšno veliko neumnost, se iz nje pohecam in tako že nastane aforizem. Ko je moj brat prebral knjigo Resnica o »resnici«, je rekel, da polovica stvari v knjigi ni resničnih oziroma da jih je on razumel drugače. To pomeni, da lahko dogodek, ki sva ga doživela skupaj, razumeva vsak po svoje. Ne gre le za subjektivnost, ampak za različno razlago preteklih dogodkov, ker je on šesdeset let živel v tujini, jaz pa tu. A kot gledališki režiser se najbrž strinjate, da lahko resnico, v smislu globljega sporočila, vsebujejo tudi velika literana dela, četudi povsem fiktivna. Žarko Petan: Imate prav. A jaz sem vedno, če sem le mogel, tudi v teatru vzel dela, ki so mi bila blizu. Na primer režiral sem dve predstavi Dominika Smoleta, ki je bil velik dramatik, eden slovenskih najboljših, in moj velik prijatelj. Teh dveh predstav ne bi mogel režirati, če ne bi mislil politično podobno kot on. Njegova predstava Antigona, ki je sicer nisem režiral, prikazuje slovensko Antigono, se pravi takratno miselnost v Sloveniji. Vedno sem delal stvari, ki so mi bile blizu, ne le ideološko, ampak tudi čisto človeško.