Naloga Karen Hughes je, da Bushev imidž zmehča in otopli, ali bolje rečeno da Busha postavi nazaj v mednarodni politični center. Toda če bo Bushev imidž na lepem bolj topel in bolj mehak, še ne pomeni, da bo dejansko kaj manj trd, agresiven in kavbojski njegova centriranost bo le produkt propagandnega iluzionizma. Kot namreč kaže, se Bush nima namena ustaviti. Prav narobe če naj sodimo po njegovih povolilnih imenovanjih, se njegova »revolucija« šele začenja. Na najbolj strateške pozicije je nastavil svoje najtrše jurišnike. Recimo, za prvega direktorja National Intelligence, dežnika, ki ima pod sabo vse ameriške varnostno-obveščevalne službe, je imenoval Johna Negroponteja, specialista za »umazano« diplomacijo, še malo prej sicer ameriškega ambasadorja v Iraku, toda bolj znanega iz časa, Reaganovih osemdesetih, ko je Amerika demokracijo, svobodo in prosti trg širila v srednji Ameriki (Honduras, Salvador, Gvatemala) ter posredno podpirala in sponzorirala zloglasne »oddelke smrti«, ki so rušili demokratično izvoljene vlade, sejali teror in za sabo puščali množična grobišča. John, tedaj ambasador v Hondurasu in oficir za zveze med Reaganovo administracijo in antidemokratičnimi silami v srednji Ameriki, tudi s honduraškim »Bataljonom 316«, je vse kršitve človekovih pravic, vključno s torturo, mojstrsko prikrival. Tak je bil pač nacionalni interes. Zato ne preseneča, da smo v času, ko je služil kot ambasador v Iraku, izvedeli, da kani Amerika tudi v Iraku lansirati »oddelke smrti«, ki bodo obračunali z »uporniki«. Bush ima rad pragmatične ljudi. Ljudi, ki »širjenje demokracije« razumejo kot road map Imperija. Ljudi, ki si jih zlahka predstavljamo tudi kot švercerje ponarejenih Rolexov. Zato je, kot veste, za pravosodnega ministra imenoval Alberta Gonzalesa, ki je legitimiral torturo oz. ki ga je prepričal, da je njegova izvršna oblast brezmejna in da lahko povsem mirno odobri mučenje iraških zapornikov, za svetovalca za nacionalno varnost Stephena Hadleyja, »modreca z dobro presodno močjo«, ki je bil tako prijazen, da je v njegov razvpiti kongresni govor vključil tudi povsem fiktivno frazo, da je Sadam Husein od Nigra kupoval uran, za predsednika Svetovne banke pa Paula Wolfowitza, Rumsfeldovega pomočnika, neokonzervativnega superjastreba, junaka vojaško-industrijskega kompleksa, glavnega ideologa invazije na Irak in v času, ko je bil ambasador v Indoneziji velikega častilca diktatorja Suharta, ki si je demokracijo predstavljal kot torturo.