Burroughs se je pri svojem pisanju navkljub vsem svojim hiperbarvitim miljejem in likom trudil čim bolj slediti najnovejšim znanstvenim dognanjem, a je pulpovskemu obdobju, ki je sledilo, tudi na podlagi njegove domišljije dominiral predvsem neki povsem fiktivni Mars, ki je služil izključno kot najnovejša eksotična kulisa za pradavne motive vesterna, hororja, in če je bilo treba, magari tudi pornografije. Mars je postal preprosto najnovejši Oz ali Indija Koromandija, kjer se je lahko pripetilo praktično karkoli, kar je s pridom izkoriščala cela legija patetičnih pisunov, katerih imena so že zdavnaj pozabljena in si tudi ne zaslužijo mazati teh strani, čeprav je v tem sklopu pravljičnega Marsa nastalo tudi nekaj resnično superiornih del. Na primer danes med poznavalci legendarna pripovedka A Martian Oddyssey Stanleyja Weinbauma, ki je prebivalce Marsa prvič v zgodovini predstavila kot resnično tuja bitja (dotedaj so bili praktično vedno doživeti kot taka ali drugačna mutacija ali različica homo sapiensa), ki jih preprosto ne moremo razumeti po lastnih merilih. Junaku zgodbe, zemljanskemu astronavtu, z marsovskim »nojem« Tweelom na koncu vendarle uspe najti skupni jezik, in sicer tisti univerzalni jezik, ki bi utegnil biti enak vsem razumnim fizikalnim bitjem v znanem vesolju, kar je seveda matematika.