Markizo de Sade si je Jukijo Mišima zamislil zelo sistematično, skoraj shematsko. Zanimalo ga je, "zakaj je markiza de Sade, potem ko je v dolgih letih, ko je bil zaprt, svojemu možu izkazala popolno zvestobo, moža zapustila takoj, ko je bil končno spet svoboden". Da bi našel "logično rešitev uganke" (Mišimova formulacija), je izumil šest ženskih figur, pol resničnih, Renne oz. naslovno markizo, njeno mamo, gospo de Montreuil ter sestro Anne, ter tri povsem fiktivne, baronico de Simiane, grofico de Saint-Fond ter služkinjo Charlotte. Dramski razvoj doleti skozi tri dejanja samo markizo, ostale junakinje so s svojo ves čas jasno in nespremenljivo ideološkostjo bolj personifkacije kot sodobni dramski liki. Markizina mati je moralizatorka, torej na videz moralna, in konformistka, njena sestra eksemplarično nenačelna in lahkomiselna ženska, grofica de Saint Fond sladostrastna in, podobno kot markiz, skoraj religiozno predana grešnica, baronica de Simiane zastopa konvencionalno religijo, služkinja pa, kolikor pač lahko v nekaj stavkih, ki jih ji Mišima položi na usta, ljudstvo. Te personifikacije (skoraj sami grehi in nič kreposti) pomagajo markizi, da se s približevanjem in oddaljevanjem od njih odloči za lastno držo: od zagovornice markiza, vernice v njegovo spreobrnitev, se sama spreobrne v običajno obupanko (odide v samostan), ker spozna, da markiz nikoli ni bil odvisen od njene ljubezni in volje, temveč je bila ona njegova lutka.