Akademija pa je napovedala, da med presenterji Oskarjev ne bodo zvezdniki, ki so v zadnjem času agitirali proti vojni. Ker bi morali izključiti pol Hollywooda, so očitno sklenili kupčijo - zvezdniki, ki so agitirali proti vojni, bodo nastopili kot presenterji, toda na odru proti vojni ne bodo agitirali. Iskreno rečeno, ni jim bilo treba - dovolj je bilo, da so se po vsem tem pojavili na odru. Hočem reči, ko se je na odru pojavila recimo Susan Sarandon, je bil to čisti protivojni statement. Nič ni rekla, dignila je le prste - peace. In tovrstnih pojavitev - okej, protivojnih statementov - je bilo kar nekaj (Dustin Hoffman, Harrison Ford, Meryl Streep, Salma Hayek ipd.). Direktno agitiranje so lahko mirno in brez slabe vesti prepustili drugim, dobitnikom Oskarjev, še toliko bolje, ker je bilo le malo verjetno, da Oskarja za dokumentarni film ne bo dobil Michael Moore. In ko ga je dobil, ga je publika pričakala z ovacijami - ja, cela dvorana je stala! Oskarjevca v tej kategoriji taka čast še ni doletela. Nikoli. Moore, ki je na oder pripeljal vse nominirance v tej kategoriji, ni okleval: "Živimo v fiktivnih časih. Živimo v časih, ko so fiktivni volilni izidi v Belo hišo pripeljali fiktivnega predsednika. Živimo v časih, ko imamo človeka, ki nas v vojno pošilja iz povsem fiktivnih razlogov." Potem je kriknil: "Mi vsi smo proti vojni, gospod Bush!" Preden so ga preglasili z muziko, je kričal: "Sram naj vas bo, gospod Bush, sram naj vas bo!" Delu dvorane - tam nekje na balkonu - se je to zdelo too much, tako da je bilo slišati buuuu, toda njegov "Sram naj vas bo, gospod Bush" bo šel v anale podelitev Oskarjev. Takega protivojnega krika ni bilo slišati niti v času vietnamske vojne, pa je trajala 12 let.