Maxime Iannarelli v Razcvetu k igri vlog pristopi drugače, z jezikom giba in dinamično prezenco plesnega telesa. Vloga se torej giba v domeni povsem fiktivnih preobrazb, ki jih zvočna podoba veže na polje znanstvene fantastike. Tudi plesalčeva vrtinčasta prisotnost se giblje med izrazito dinamičnostjo, a precej povprečno izraznostjo fizičnih stanj. Ta se namreč kljub plesalčevemu trudu izgubljajo v sobivanju ostalih elementov predstave, zlasti v izjemno artikulirani atmosferi lučnega oblikovanja Davorja Balenta, ki v svoji prepričljivi izvedbi prevzame dramaturško linijo preobrazbene dinamike. Četudi dialog luči in plesalca vzpostavlja konstruktivnost, pri čemer dominacijo luči vzpostavi že uvodni prizor, je ta poteza predstave do določene mere dramaturško opravičljiva, vendar pa za integralnost predstave pogrešam močnejšo plesalčevo prezenco.