Barantanje je veščina, ki jo mora popotnik, če želi v Gvatemali preživeti, nujno obvladati. Med najbolj dolgotrajna in najmanj uspešna barantanja najinega potovanja zagotovo sodi barantanje glede plačila izhodne pristojbine. Državo sva zapustila tako, da sva se s čolnom peljala po reki Usumacinto, ki razmejuje Gvatemalo in Mehiko. S carinikom sva se eno uro prerekala o plačilu izhodne pristojbine, ker nisva želela plačati pet dolarjev na osebo. Potem ko sva že skoraj obupala, sva še zadnjič poskusila in od carinika zahtevala potrdilo o plačilu, zvijačo, pri kateri sva običajno dobila 50-odstotni popust. Seveda potrdil o plačilu nimajo, izhodne pristojbine so namreč povsem fiktivne in so samo pomagalo, s katerim si cariniki dvigujejo standard. Carinik Eduardez pa se ni dal ugnati, pojasnil nama je, da potrdil nima, prav tako nama ni mogel pokazati odloka, s katerim bi bila zahteva po plačilu zakonsko utemeljena. Rekel je, da ničesar od omenjenega ne potrebuje, saj je vendar logično, da je pri prečkanju reke (ki je široka kot Drava in razmejuje Gvatemalo in Mehiko) treba poravnati pristojbino za prečkanje mednarodnih voda.