Zadnjič sem zapisal, da je davkarija pri nas še najbolj dosledna preganjalka goljufivih športnih projektov brez ustrezne vsebine in predvsem brez finančnega kritja. Če svojega računa že ne izterja, ga skoraj vedno izstavi (čeprav poznam tudi primer »vrhunskega« kluba, ki še posluje prek hranilne knjižice in zaradi tega sploh ni predmet davčnih inšpekcij). Vse druge institucije, od športnih do policije in sodišč, se po aktivnosti v zvezi z deviantnimi in neregularnimi pojavi v športu z davčno službo nikakor ne morejo primerjati. Pri nas tako rekoč ni velikega kluba, ki nima (ali ne bi imel) zelo resnih težav z ugotovljenimi neplačanimi davki, res pa je tudi, da med njimi skoraj ni takšnega, ki bi te obveznosti že poravnal. Davki so za klube vsekakor previsoki in krivični, seveda pa izvirni greh ni pri dacarjih, ampak pri vladi in parlamentu, ki športno dejavnost, četudi profesionalno, tako rekoč povsem enačita s pridobitno dejavnostjo gospodarskih subjektov.