Odpor Slovencev je res neločljivo povezan z delovanjem KPS-ja, kar pa ne pomeni, da ni mogoče ločevati splošne odporniške komponente od revolucionarne, čeprav sta se sicer medsebojno pogojevali. Ta vidik je treba upoštevati že od začetka vojne oziroma odpora. Nesporno je, da brez polnega angažmaja disciplini in revoluciji zavezanih komunistov ne bi prišlo do tako zgodnjega, radikalnega in množičnega odpora. Oni so bili jedro odpora, ki je v okviru OF znalo mobilizirati pripravljenost Slovencev na odpor in nato širiti meje tega odpora tudi za ceno lastnih žrtev. Če govorimo o odporu okupatorjem kot pozitivnem dejanju (tudi v smislu splošnih civilizacijskih norm), potem je treba to objektivno vlogo komunistom priznati. Stvar osebne presoje posameznika ali akademske razprave pa je, koliko – če sploh kaj – "tehta" ta delež komunistov v osvobodilnem smislu glede na dejstvo, da je bil končni cilj komunistov revolucionarni prevzem oblasti. Dalje je treba upoštevati, da je bilo odporništvo daleč širše od komunističnega gibanja in ga tudi zato ni mogoče povsem enačiti z revolucijo. S tem bi storili krivico številnim Slovencem, ki so se odporu pridružili iz domoljubja in hotenja, da bo povojna država pravičnejša od predvojne, ne da bi spremembe povezovali z revolucionarnimi ukrepi v boljševiškem smislu. Ravno s tega stališča je treba ločevati med revolucionarnimi cilji komunistov in odporom okupatorju; torej graditi zgodovinsko zavest na dejanskem večplastnem dogajanju, ki je bilo značilno za Slovenijo med drugo svetovno vojno – začenši z dejstvom, da je bila Slovenija okupirana, razkosana itd. Res pa je, da je KPS že med vojno vzpostavil vse vzvode za prevzem oblasti po končani vojni, da je monopoliziral odpor, zato je neposredno povojno dogajanje, ki nas še danes obremenjuje, najtesneje povezano z vojnim dogajanjem. Je v marsičem njegov sestavni del.