Druga podobna teza opravičevanja je, da je (bil) boj proti brezbožnemu komunizmu verska zadeva. Če bi Rožman to res mislil, bi duhovnike poslal tudi v partizanske vrste, saj je bila večina borcev vernih. Ali pa v taborišča, recimo na Rab. Tudi partizani, tudi taboriščniki so potrebovali duhovno oskrbo in tolažbo … Protikomunistična vojska naj bi bila za Rožmana nekakšna križarska vojska 20. stoletja za obrambo vere. Toda papež je bil Mussolinijevemu odposlancu izjavil: »Kljukasti križ ne more biti znamenje križarskega pohoda.« To je izrekel leta 1941! In papež Janez Pavel II.: »Nihče se ne more imeti za vernika velikega in milostljivega Boga, če si upa v imenu Boga ubiti svojega brata …« Pri nas pa uradna Cerkev te »lekcije« še ni »vzela« in se povsem enači s protikomunizmom, čeprav so člani cerkvenega občestva tudi mnogi nekdanji partizani ali njihovi potomci ali ljudje, ki politiko puščajo pred pragom cerkve. Cerkev pa si prizadeva za Rožmanovo rehabilitacijo! In opravičuje njegova dejanja. Recimo tudi tako kot kardinal Rode, ki je na vprašanje, ali je bil Rožman orodje nekih političnih struktur, izustil naslednjo izjavo: »Ne bi rekel, da je bil ravno orodje, pač pa se je dal preveč vplivati od različnih ljudi, ki so bili v tistem trenutku pač na položajih in je to pogojevalo kako njegovo odločitev. Če vzamemo na primer, kar so Rožmanu v času komunizma tudi zasebno pripisovali razni voditelji, kot je navzočnost pri domobranski prisegi in še marsikaj (obisk Grazioliju), ki je bil vljudnostni obisk. Navsezadnje, recimo, da bi bilo bolje, če bi (k prisegi) poslal kakega drugega, nižjega ranga.« Prisega je bila torej v redu, le Rožman naj si ne bi sam mazal rok! Sprenevedanje, da ne moreš verjeti!