Obstaja neka malenkost, ki jo je treba upoštevati pred apriornim razvrščanjem v enega od dveh tečajnih taborov, zlasti če je kot končni cilj razumljen le višji tečaj. Gre preprosto za vprašanje stabilnosti tečaja oziroma njegovih čim manjših fluktuacij, ki jih ne sproži tisto, kar v ekonomiji imenujemo temeljne spremembe, in tudi za tisti del narodnogospodarskih stroškov, ki so glede na tečaj zunanji. Pogosto se namreč režim fiksnega tečaja povsem enači s stabilnim tečajem, režim plavajočega pa z nestabilnim oziroma se režim presoja glede na višino tečaja, čeprav to gotovo ni povsem korektno. Sistem fiksnega tečaja ne izključuje ponavljajočih se, stopničastih devalvacij, prav tako kot sistem plavajočega tečaj ne izključuje njegove trdnosti. Ne prvi ne drugi pa ne zagotavljata apriornega tečaja, kakršnega na primer želijo pretežni izvozniki. Oba tabora lahko torej iščeta najmanjše možno soglasje, ki bi bilo v tem, da je za zdaj potreben predvsem čim bolj stabilen tečaj, pri čemer s stabilnostjo lahko opredelimo gibanje tečaja, ki ni pod vplivom špekulativnih ravnanj udeležencev na deviznem trgu, ob ekonomski politiki, ki odločno posega tudi v strukturo narodnogospodarskih stroškov in umirja mogočnost sprememb v premoženjskih bilancah gospodarskih subjektov, države, bank in nebančnih finančnih ustanov.