"Takrat, v začetku osemdesetih, pri nas mašine še niso bile kaj prida. Vse je bilo sivo, nobene prave črnine ni bilo, bog ne daj kontrasta. Če si hotel ponuditi kaj približno dobrega, se je bilo treba kar potruditi. Pri meni je šlo vedno za poskuse nekakšne avtorske grafike, iz mašine sem skušal iztisniti čim več. Pri tem sva se spet našla z Iztokom Osojnikom (kot že pri Hidrogizmi in pozneje pri slikanju). Iztok je bil takrat na Japonskem, kjer je bilo fotokopirnikov kot dreka, in je nenehno produciral in izdajal svoje samizdate, pesmice, romane, jaz pa sem začel s prvimi resnimi eksperimenti prenašanja fotografij v fotografike, ki so bili še kar uspešni. Takrat je prišla k nam nova generacija kopirnikov. Ta stroj je ponudil neverjetno možnost, da si kar sam sproduciral knjigo, pesniško zbirko, fotografski album ali knjigo fotografij, ki je bila povrhu avtorske narave. In drugič, pojav fotokopirnih strojev je bil pomemben, ker so bili most do digitalne fotografije, ne še povsem digitalne v smislu, da pritiskaš na digitalni fotoaparat, ampak da elektrografsko odtiskuješ."