Kvantanje je slišati povsod: po šolskih avlah, po avtobusih, vlakih, v čakalnicah, zdravstvenih domovih in tako naprej in tako nazaj. Jezikovno svinjanje je moda, ki ni značilna zgolj za estradnike, temveč je v lasti tako izobraženih kot tudi manj izobraženih ali sploh neizobraženih ljudi. Starih in mladih. Besede, ki se začenjajo z j, p, k, f, uporabljamo za mašila, za izraze jeze, za podkrepitve kritike in še kdaj in se nam zdijo povsem domače, dokler jih ne zaslišimo z radijskih ali televizijskih zvočnikov ali dokler jih ne preberemo natisnjenih v javnem občilu. Takrat pa ojoj in ojej! Nad njimi se zgražamo, uporabnike bi najraje pribili na križ, skratka: na kup se nabere toliko dvoličnosti, da jo komaj sproti požiramo. Priznajte, da tudi vi poznate ljudi, ki se križajo, ko kdo samo omeni seks, dokler se ne zmrači ali dokler ne popustijo moralistične zavore. Potem pa privrejo na dan tako mastni vici, da morajo oditi domov tisti, ki so dojemljivi za holesterol. Da bo zadeva jasna: na svoje govorjenje bi morali biti pozorni povsod in ob vsakem času: ne samo takrat, ko otroci spijo ali mislimo, da spijo. Dober, povsem anonimen preklinjevalec lahko naredi veliko več škode kot razvpiti ljubljanski Klemen Klemen s svojo keš p…, pa če jo rolajo lokalne radijske postaje tudi dvakrat dnevno. Pomembnejši (bolj škodljiv) je le zato, ker mu pripisujemo povsem brez potrebe, večjo pozornost.