Če omenjena pravila uporabim na primeru znanstvene publicistike, je treba reči, da je objavljanje v tujih znanstvenih revijah mnogo bolj sproščujoče kot v domačih. Ko pošlješ znanstveni članek v tujo revijo, ga uredniki recenzirajo in ga pri tem bodisi spremejo, bodisi zavrnejo, bodisi imajo številne pripombe o tem, kaj je teba spremeniti za to, da bo članek sprejemljiv za objavo. A karkoli se že zgodi, je končni socialni učinek poslanega bodisi objava in s tem uspeh, bodisi zavrnitev, ki pa je v velikem okolju povsem anonimna in v hipu - pozabljena. Rezultat poslanega članka v tujo revijo je lahko torej zgolj uspeh, medtem ko negativnega rezultata v velikem okolju sploh ni, kajti za take evidence veliko okolje ni zainteresirano. Človek, ki od desetih člankov, poslanih na močne mednarodne revije, doživi osem zavrnitev in dve objavi, ima v velikem okolju evidentirana dva uspeha in nič drugega. Če bi se mu isto zgodilo v malem, domačem znanstvenem okolju, bi imel evidentiranih osem neuspehov in "samo" dva uspeha.