pogovoru s skladateljem Cirilom Krenom, ki je bil objavljen v številki 36 (28. 09. 06), želim dodati še nekaj podatkov, predvsem k vprašanju o “nerazumevanju” med predvojnimi in povojnimi izseljenci. 1) Slovenci, ki so prva povojna leta preživeli v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji, so bili v pristanišču Buenos Aires sprejeti z zmerjanjem in kričanjem, da so izdajalci. Takega sprejema jim niso sami pripravili, ampak so bili nahujskani preko jugoslovanskega veleposlaništva in društev. Leta kasneje je bilo slišati marsikaterega od teh agitatorjev, da so jih poslali v pristanišče, ne da bi sami vedeli, kaj se bo tam zgodilo. Mislim, da je razumljivo, zakaj ni bilo potem dolga leta meddruštvenih odnosov med izseljenci iz predvojnega in povojnega časa. 2) Na osebni ravni je bilo pa precej drugače. Mnogi rojaki so novodošlim pomagali po vseh svojih močeh; mnogim so nudili ali preskrbeli streho, pa tudi zaposlitev. Med mladimi se je marsikje vnela ljubezen in spletle so se družinske vezi. Še danes je na romanju v Lujanu na častnem mestu bandera s Svetogorsko Marijo, ki jo družina Troha s ponosom nosi od prvih romanj pred vojno pa do današnjih dni. 3) Kljub napisanemu v prvem odstavku je več “novih” Slovencev pomagalo pri učenju slovenščine v društvu Triglav. Med njimi je bil Tine Debeljak ml., ki ga je odbor Triglava kasneje “v zahvalo” proglasil za “persona non grata”. 4) Da so bila slovenska društva v času vladanja generala Perona ukinjena, so krivi tudi odbori teh društev, ki so društva včlanili v sovjetofilsko Slovansko zvezo in svoje naloge v prid ohranjanju slovenske kulture in narodnosti zamenjali ter se po-