Letošnje leto je v Argentini živečim Slovencem po slovenski kulturi res vse prej kot dolgčas. Mimogrede, pa vseeno mogoče ne odveč tu je mogoče najti tako peščico tistih, ki smo se v tej deželi znašli po službeni dolžnosti ali smo si jo izbrali iz osebnih vzgibov, kot seveda tudi vse druge (oziroma njihove potomce), ki so se pod Južni križ iz ekonomskih ali političnih vzrokov priseljevali od 19. stoletja naprej. Slednjih je od 30.000 do 35.000, medtem ko bi prve brez težav prešteli na prste ene roke. In čeprav je Argentina od domačega koščka zemlje oddaljena celo večnost, ima človek na tej strani večino časa občutek, kot da bi sredi te tangovsko-gavčevske kulture živel v nekakšnem slovenskem mehurčku, ki okolici »kljubuje« z navadami, kot je na primer nošenje copat, pa seveda s slovenščino, ki jo glede na to, da je večina prijateljev in znancev slovenskih korenin, uporabljamo več kot španščino. K občutku slovenske mini enklave pa seveda pripomorejo tudi kulturni dogodki. Aprila, po ravno dobro zaključenih poletnih počitnicah, sta uvod v pestro sezono slovenske kulture naredila Perpetuum Jazzile in koncert, ki ga je edino slovensko veleposlaništvo na vsej širni latinskoameriški celini organiziralo v počastitev predsedovanja EU. Slovensko obarvan ni bil le program, ampak tudi izvajalci, saj so poslušalce razvajala imena, kot sta Marko Fink in mednarodno priznan argentinski godalni orkester Camerata Bariloche, ki ga že več kot desetletje vodi Fernando Hašaj, violinist svetovnega slovesa in slovenskih korenin. Za glasbo je v drugi polovici aprila prišla na vrsto literatura, saj je bila v poplavi stojnic na največjem južnoameriškem knjižnem sejmu prisotna tudi Slovenija, v živo pa se nam je predstavilo kar sedem slovenskih pesnikov in pisateljev, pravzaprav osem, če prištejemo še Brino Svit, ki je na knjižni sejem pripotovala na povabilo Francozov. Nato je sledila vrnitev h glasbi, saj se je v teh dneh od Argentine in Urugvaja poslovil Slovenski oktet, v Slovenski hiši, osrednjem klubu slovenskih povojnih izseljencev, pa si je bilo mogoče ogledati premierno uprizoritev Andraževega norčka, zgodovinske drame izpod peresa Miha Gaserja, ki je eden redkih argentinskih Slovencev, ki še vedno ustvarja v slovenščini, kar pa s siceršnjo kulturno dejavnostjo povojne emigracije pravzaprav ni v čisto pravem sorazmerju, saj je število gledaliških predstav, koncertov, folklornih in drugih prireditev, ki v njihovi sredini nastajajo, zavidanja vredno. In tudi to še ni vse: ob Srebrni reki smo bili za piko na i letos deležni še gostovanj slovenskih zgodovinarjev in literarnih teoretikov, pa ministrskih in drugih obiskov, v drugi polovici leta pa se nam menda obeta še marsikaj. Na srečo si je bilo mogoče energijo nabirati med julijskimi zimskimi počitnicami, za nekatere celo podaljšanimi, ker se je novo polletje ponekod začelo z učiteljsko stavko. Tega smo v Argentini na žalost več kot navajeni, ampak to je že druga zgodba…