Nikjer na svetu ni zaželeno, da politikom v žep kane kaj iz tujine. V večini držav je takšno ravnanje vsaj škandalozno, če že ne nezakonito. Slovenija glede tega ni nobena izjema. Že od osamosvojitve je prevladovalo prepričanje, da je treba strogo prepovedati to, da politične stranke financirajo tuji posamezniki ali organizacije. Pravni teoretiki so potrebo po uvedbi prepovedi utemeljevali z dvema ključnima razlogoma. Ker so politične stranke subjekti, ki obstajajo zaradi želje voditi državo, morajo zastopati le interese tistih, ki imajo za to legitimno pravico, se pravi državljank in državljanov, in so lahko le od njih tudi financirani. Če stranko financirajo tujci, to takoj pomeni, da tuj kapital kroji domačo politiko. Drugi razlog je, da je financiranje iz tujine bistveno manj transparentno od domačega. Obstaja sicer še tretji razlog, ki ga pravni teoretiki ne omenjajo, a je bil po osamosvojitvi zelo aktualen: preprečiti je bilo treba krepitev strank desnega političnega profila s finančno pomočjo slovenskih medvojnih in povojnih izseljencev.