Med spustom v kompleks Fairseat je Vrana izločila vse zunanje dražljaje in se posvetila svoji povezavi z mrežo. Ne da bi se dotaknila varnostnega sistema, je njegov objem čutila kakor kletko. Kompleks so z vseh strani opazovale nevidne oči in pot, po kateri so se namenili, je vodila skozi snemalna polja neštetih skritih kamer. Čeprav bi z lahkoto blokirala njihove signale, da ne bi videle drugega kot statiko, bi to sprožilo alarm enako hitro kot posnetek vsiljivcev. Raje je segla proti kameram in se posvetila tistemu, kar bi morale videti. Slikovne podobe so oddajale v obliki digitalnega zapisa in Vrana je nežno segla po teh podatkovnih tokovih. Gladko in neizbežno so polzeli proti varnostni kontrolni sobi kompleksa, zakopani globoko v labirintu elegantnih stavb. Vrana se je s svojim umom neskončno previdno stegnila proti mreži in ukrivila pot toka, jo oblikovala v zanko, le-to pa usmerila v kontrolno sobo. Ko je gravitacijski vagon dosegel dno kompleksa, so jo videokamere že ubogale. Kjer so hodili, so odčitavale zgolj prazen prostor. Njihov pravi prenos je dušila poprej ustvarjena zanka.