"Kako lepo bi bilo, če bi imel za ušesom skrit mini računalnik, ki bi vedno boleče matematične kontrolne naloge reševal kot za šalo in kot najstnik ne bi jezil staršev z negativnimi ocenami. Ali pa, kako bi ta isti računalnik izkoristil, da bi z očarljivimi stavki zapeljal želeno dekle, čeprav bi hkrati vedel, da to nisem pravi jaz. In naprej; zakaj se moramo ljudje učiti tujih jezikov, če bi lahko izkoristili spet oni, že prej omenjeni čip za ušesom, ki bi se napajal s človeško statično elektriko, in le z voljo misli bi takoj govorili katerikoli jezik na svetu. In ne nazadnje, zakaj smo ljudje priklenjeni na tla, ko bi lahko avtomobili leteli in bi bila gneča manjša?" Ali pa naslednji primer: Leto 2040 - ljudje na videz zmedeno tavajo po hotelskem preddverju, a vsak ima pod kožo v zapestju čip, povezan z možgani, v katerem so slike ljudi, s katerimi ima sestanek. Osebki se s pomočjo zapestnega čipa - računalnika, ki ga napaja telesna statična elektrika - prepoznajo, nato mine še nekaj trenutkov in vsi se uskladijo, kateri jezik bodo govorili. Računalnik ima namreč povezavo z možgani in nam vprogramira želeni jezik ...