Zre vate s pronicljivim, dvoumnim pogledom, se smehlja, in zdi se, da ga bolj kot tisto, kar ga sprašuješ, zanima tisto, kar se skriva za vprašanji in okrog njih. Nič čudnega, v zadnjih šestih letih je zaradi vrtoglavega uspeha njegovega romana Bralec, ki se ponaša s presežniki, ki se redko nanašajo na samo eno knjigo, moral odgovarjati na nešteto podobnih vprašanj. Tudi zato so njegovi odgovori kratki in eksaktni, ja, skoraj tako kot stil njegovega pisanja. Bralec (1995) je avtorja Bernharda Schlinka, sicer profesorja prava na berlinski pravni fakulteti, ki so ga do takrat v Nemčiji poznali predsvem ljubitelji njegovih kriminalnih romanov o detektivu Selbu, v trenutku izstrelil v orbito literarnega zvezdnega sveta; roman je preveden v petindvajset jezikov, prejel je številne literarne nagrade, po gostovanju v šovu Oprah Winfrey, se je njegova priljubljenost še povečala, v njenih knjižnih klubih postal knjiga meseca, priznanje, ki ga je prvič dobila evropska knjiga, se zavihtel na top liste bestsellerjev, se samo v Ameriki prodal v dvomilijonski nakladi in požel tako navdušenje kritikov kot bralcev po vsem svetu ... Prvi del romana je ena najlepših in neobičajnih ljubezenskih zgodb med šestintridesetletno Hanno Schmitz in petnajstletnim Michaelom, neobhodno povezana z ritualom branja naglas kot ljubezensko predigro, polna spominov, nostalgičnih podob, vonjev, čutnosti, medtem ko se v drugem delu prevesi v razčiščevanje z nemško travmatično preteklostjo, sicer v nemški literaturi že neštetokrat obdelano, in vendar tokrat na poseben način, brez predznakov, skozi ljubezenski odnos. Prvoosebni pripovedovalec Michael se namreč kasneje kot študent prava ponovno sooči s svojo mladostno ljubeznijo na sodnem procesu, ko ji sodijo kot nekdanji paznici v kacetu in SS-ovki ... S tem se sooči tudi z občutki krivde in sokrivde na intimni ravni – smo krivi, če ljubimo nekoga, ki je kriv? Bralec je v prevodu Sandre Baumgartner letos izšel pri Cankarjevi založbi kot prvi roman v zbirki Moderni klasiki.