Različni izrazi za kano v starih jezikih nakazujejo, da njena raba ni enotnega izvora in da so jo različna ljudstva uporabljala v različne vsakdanje in obredne namene. V vzhodnem Sredozemlju je bilo kaniranje teles mladih žensk tesno povezano z rituali plodnosti. Različni artefakti in pisni viri dokazujejo, da so si Sredozemke ob spomladanskem žrtvovanju kanirale roke z namenom zagotavljanja plodnosti in blagoslova tako zemlje kot skupnosti. V zvezi s poročnimo obredi in rituali plodnosti kano omenja tudi ugaritska Legenda o Baalu in Anath z območja današnje severne Sirije (15.–13. stol.pr.n.št.). Ženske se v njej poslikujejo s kano, ko se pripravljajo na sprejem svojih mož, Anath pa se z njo okrasi, da bi proslavila Baalovo zmago nad sovražniki. Stenske poslikave v Akrotiri (Ciper), ki datirajo v čas pred letom 1680 pred našim štetjem, prikazujejo ženske prav s takšnimi vzorci na nohtih, dlaneh in podplatih, kot jih za poslikavo neveste navajajo ugaritski viri. Mnogi kipci, najdeni vzdolž sredozemske obale, ki so nastali v obdobju 1500–500 pred našim štetjem, upodabljajo mlade ženske z dvignjenimi rokami, na katerih so vzorci, značilni za poslikave s kano.