"Ko so naši starejši kolegi po vojni hodili po terenu, so še lahko naleteli na pravljičarje, ki so znali po 300 pripovedk, pravljic. To je bil čas drugačne komunikacije in pravljičarji so imeli funkcijo vaške TV. Zdaj se to zmanjšuje. Vendar ni to nikoli dokončan proces, za katerega bi rekli, da je izginil. Najbrž še dolgo ne bo. Zmanjšalo se je število pripovedovalcev, hkrati pa opažamo, da se je začel spreminjati repertoar. Ne gre več za pripovedovanje zgodb, kakršne so bile nekdaj, repertoar se je posodobil. To vidimo že pri rezijanskih pravljicah, ko se na primer lisica pripelje z avtom na kavico k drugi lisici Vsak čas vnaša v pravljice svojo sodobnost. Iz tega etnolog lahko sklepa tudi o značilnostih vsakdanjega življenja določenega obdobja. Pravljice se bodo spreminjale, ker jim bosta sodobnost in okus pustila svoj pečat. Pravljice klasičnega tipa so še žive, vendar nastajajo nove, na primer dr. romani. Dr. romani so sodobne pravljice. Pri ljudski kulturi sploh ne moremo govoriti o zamiranju ali koncu, ampak o spremembah, z nekaterimi stalnimi prvinami, ki bodo držale vekomaj. Odgovor na dilemo, ali ljudska kultura izginja ali ne, je jasen: živi svoje življenje, s tem, da se danes tudi spreminja, prehaja v drugačne oblike, čeprav je še vedno povezana s tradicijo."