Rado Bolčina, dolgoletni dejavni član in nekdanji predsednik čepovanskega prostovoljnega gasilskega društva, ki je skupaj z Maro Bolčina ob visokem jubileju društva napisal kroniko vasi in z njo povezane tradicije gasilstva, je med drugim poudaril: »Društvo daje pečat življenju na vasi.« Sicer skromni zbrani zgodovinski viri - pred šestimi desetletji je pogorel arhiv nekdanje čepovanske občine, pa tudi vas je med drugo svetovno vojno kar trikrat gorela - dokazujejo, da je bilo tudi v minulih obdobjih tako. V letu 1903 je bilo čepovansko društvo ustanovljeno na pobudo posestnika Leopolda Kofola, ki je bil potem kar štiri desetletja predsednik društva in poveljnik gasilcev, med letoma 1922 in 1924 pa tudi župan čepovanske občine. Kako povezani so bili Čepovanci s svojim gasilskim društvom, ki je ob ustanovitvi štelo 25 članov, med drugim dokazujejo podatki, da so zbirali prostovoljne prispevke za opremo gasilcev in v letu 1912, na primer, za gradnjo gasilskega doma. Čepovansko gasilsko društvo je bilo tudi med tistimi, ki so na Primorskem v obdobju fašizma skrbela za ohranitev slovenskega jezika in kulture. Tudi v njegovem okviru je namreč skrivaj delovalo prosvetno društvo in pevski zbor z imenom Škrjanček.