N. M., mož v zrelih letih, je kot mlad fant prišel na Ravne iz Travnika. Spominja se, da mu je za delo povedal stric, ki je takrat že delal v železarni. Takoj ko je prejel njegov telegram, se je odločil, da napolni kovčke. In ni mu bilo žal. Doma je zaslužil le 95 jurjev na mesec, že prvi mesec v železarni pa 850. Najprej je dobil stanovanje v samskem domu, pozneje, ko si je ustvaril družino, pa na Čečovju, kjer na oseminštiridesetih kvadratnih metrih biva še danes. Štiriintrideset let je bil zvest železarni. A težko delo v stari topilnici, kjer je sprva delal na štiri izmene, in drugod mu je povsem uničilo zdravje. Od leta 1993 je na čakanju. Ko sešteje, koliko časa je od takrat sploh delal, je rezultat komaj dve leti. Sposodil si je denar, da ni otroka prikrajšal za šolo v naravi. »Ko sem šel prosit za socialno podporo, so mi rekli, da presegam cenzus. Kakšen cenzus, ljudje! Pokazal sem jim plačilno kuverto, a ni pomagalo,« pravi N. M. Z.. Z 61 tisočaki se težko prebijejo. Samo za stanovanje in položnice jih potrebujejo 48. Brez dela je namreč tudi njegova žena. Pred štirimi leti so jo odslovili iz Tekstilne industrije v Otiškem Vrhu, kjer je delala sedemnajst let. »Najhuje je zaradi otrok. Zadnjič me je eden izmed njih prosil za tisočaka. Potreboval ga je za šolo. Le kje naj bi ga vzel«.