Natakar se je ob poslušanju razlogov vsakokrat samo nalahno, zmeraj na enak način, nasmehnil s kotičkom svoje desne, lepo oblikovane ustnice. To je počel natanko tako kot moj stric, ko se je ob spoznanju, s koliko trdoglavosti je soočen, odločil, da bo nehal polemizirati z mano, neredko je ob tem s še značilnejšim nasmeškom poklical na pomoč starejšo sestro, pred katero sem jaz, njena čenčava nečakinja, v istem hipu začenjala igrati zanjo vedno pripravljeno vlogo neuspešne učenke nižjega razreda šole s prilagojenim programom, ki ima že od malega ob težavah z nerazumevanjem stvari tudi večje probleme v vsakodnevni komunikaciji. Vendar mi navdiha za dovolj energičen odgovor stricu nikdar ni zmanjkalo. Neke zime sem tako v kanglo, polno mrzle vode, na kateri se je že naredil tanek sloj ledu, samo iz kljubovanja mojemu Josipu vrgla njegove nove usnjene kavbojske škornje, ki jih je kupil v Trstu in reskiral zanje vso prvo samostojno zasluženo plačo. Ko sem ga opazila besnega, z dvignjeno desno roko, ki je sekala zrak in se približevala mojemu naježenemu obrazu, sem se poskušala opravičiti, tako da sem ga prepričevala, da so bili podplati in robovi ob njih, če se dobro pogleda, nedopustno umazani in sem jih jaz hotela samo oprati in ga s tem prijetno presenetiti, ampak sta oba čevlja zdrsnila iz mojih premraženih, skozi nos sem dodala še, premajhnih rok. Stric je bil gotovo besen vsaj toliko kot njegov starejši brat, moj oče, ko je slišal, kako ta smrkavec po tujini po nepotrebnem razsipa ne prav lahko zasluženi denar in ne ve, da so naši škornji, o tem je bil oče prepričan vse do svoje upokojitve, posebno tisti, na katerih je izpisana znamka Borovo, neprimerno kvalitetnejši, torej bolj vzdržljivi, od tistih, ki jih nosijo čisto navadni italijanski šminkerji. Ne da bi se poglabljala še globlje v problem, o katerem je bila kmalu obveščena tudi moja babica, ki je Josipu odpuščala še mnogo silnejše užitke, kako mu ne bi tudi te malenkosti, sem se zavedla, da sem jih potopila samo zato, da moj stric ne bi imel kaj obuti, ko bi ponj tistega popoldneva prišla soseda Zorica in ga povabila v kino, meni pa bi spotoma pojasnila, da tudi ta novi film, kot vsi dotedanji, niso za otroke. Ob tem je mislila mene, ki sem za razliko od nje že s sedmimi leti vedela, ker mi je to povedal stric, da isti vozniški izpit ne velja za vožnjo njenega fička, s katerim se je hvalila po vsem mestu, in stričevega modrega avtobusa znamke mercedes, in da ima celo stari rešilec, s kakršnim smo deda odpeljali v bolnico, prednost pred njenim izpod nakovala odpeljanim svetlozelenim avtomobilčkom, in to celo takrat, kadar se pelje ona po glavni cesti proti Našicam, limuzina z rdečim križem pa speljuje z našega makadama. Marsičesa me je naučil moj stric Josip, za katerega so tudi mnoga druga dekleta, ki so bila mnogo lepša od Zorice, celo učiteljice iz moje osnovne šole, govorile, da je pameten, čeden in lep. Pravile so, da jih njegov osiveli pramen las spominja na onega, kakršnega ima ob njem na vsem svetu samo še Indira Gandhi, in ugotavljale, da njemu pristoji mnogo bolj, ker se bolj sklada, točno tako je rekla učiteljica za likovni pouk, z barvo njegovih oči in s temnopolto mladeniško poltjo, čeprav se je meni zdelo, da ima omenjena Indira, ki mi jo je stric nekoč pokazal pri poročilih ves jezen, zakaj morajo otroke od ranega otroštva zastrupljati z idejami neuvrščenih, mnogo bolj temno kožo kot moj stric. Ponosna sem bila, da se prav nekoga od mojih primerja z nekom, ki ga lahko vidimo na televiziji. Bala sem se samo, da se bo on kmalu, prej kot bom jaz sploh prišla v višje razrede, nekje spotoma oženil in da bo meni, njegovi nečakinji, njegova nekdanja privlačnost postala dodatno breme. Najbolj me je bilo tega strah, ko me je na šolskem dvorišču zaustavila rdečelasa učiteljica za kemijo in gospodinjstvo, o kateri so vsi starejši fantje s pašnika govorili, da je stara devica, in njihove besede so pri meni veljale enako kot one, ki so nam bile ob nedeljah namenjene s prižnice, samo da bi me vprašala, kdaj se bo Jozo vrnil s poti. Obvezno mu je pošiljala prisrčen in topel pozdrav in me, ko je videla, kako mi pogled uhaja k prosti elastiki za gumitvist, skoraj kriče opozarjala, da tega kot po navadi ne smem pozabiti. Josipu sem pozdrave, seveda tiste, ki so prestali moje stroge kriterije, najreje sporočala pred babico, ki je v tistem času, samo da bi videla svojega najmlajšega, pogosto prihajala k nam v Slavonijo. Ponosna starka z dolgima sivima kitama, spletenima v figo, je, prižigajoč si že kdo ve katero cigareto Ibar filtra, pokomentirala lepoto svojega ljubljenca in me z vedno isto milino na ustnicah, ki jo je Josip od nje tudi podedoval, spomnila, da je on s samo petimi leti dobil nagrado za najnaprednejšega, kar pomeni tudi najlepšega otroka v vsem Kotarju, o čemer lahko priča fotografija na zidu njene spalnice, narejena ob tej priložnosti, ko je bila tudi njej kot materi izročena nagrada, poklon v obsegu petih Unrinih paketov, ki jih je morala takoj delilti s svojimi sestrami. One so ji bile samo zaradi te darežljivosti pripravljene oprostiti, da je svojega Jozo za tekmovanje oblekla v nov zelen suknjič z usnjenim ovratnikom, ki je prispel natanko za to priložnost v tetinem paketu iz Italije, v katerem je bilo tudi pisemce z imenom fanta, čigar premožni starši, sicer lastniki tovarne cementa, so svojemu edincu, za katerega je skrbela izključno varuška, za rojstni dan kupili suknjič s premajhno številko. Suknjič je sila lepo pristajal Josipovim na mrazu pordelim licem in babica se je zavedala, da bo z njegovo lepoto lastnemu sinu priskrbela še nakaj dodatnih točk, tistih, o katerih so lahko njene sestre skupaj s svojimi otroki, ki so imeli rokave zakrpane z velikimi pisanimi krpami, popolnoma drugačnimi od podlage, samo sanjale.