"Predstavljaj si," je začel Polkovnik, s tako vneto naglico, da se je kar dušil in zardeval, "pravcati velenaskok napoleonskega topništva zoper gibljive tarče. Vsi kubanski častniki so bili tam, pa Amerikanci, ki naj bi bili poslani na evropsko fronto. Najprej so po trije najvišji častniki iz obeh vojska ustrelili z obrežnim topništvom. Samo tisti trije streli, ki sem jim poveljeval jaz, so zadeli v črno. Polkovnik Hughes," ta je bil poveljnik ameriškega tabora, "mi je prišel čestitat in me povabil na pojedino, ki jo bodo jutri v taboru priredili za generala Pershinga, predstaviti mi ga hoče kot 'predstavniku Hispanoameriške vojske'. Potem so se častniki razdelili v dva tabora, ameriškega in kubanskega. In kubanski častniki, pod mojim poveljstvom, so zmagali. Ameriški častniki so nam prišli čestitat. Bilo je kot kakšna bitka," je nadaljeval v smehu, "kjer se poraženci na koncu spoštljivo priklonijo in predajo sabljo. Spomnilo me je na tisto tradicijo, od bitke pri Bredi, ki jo Velasquezova slika predoča kot slog, ki ga je vedno treba posnemati, do vdaje španskih generalov pri Ayacuchu. Priznanje poraza je zelo težko izpeljati v lepem slogu."