Kot otrok se je najraje igral s povoji. Vsakogar je hotel povijati in babica je največkrat okusila, kako mu gre ta veščina od rok. To in dejstvo, da je rad med ljudmi in jim pomaga, ga je napotilo v izobraževanje na področju medicine. Vpisal se je na srednjo zdravstveno šolo in si med drugim pridobival izkušnje tudi na Kliničnem centru. »Ljudem na bolniški postelji že nasmeh in prijaznost veliko pomenita,« je prepričan. Po končanem študiju bi rad delal v patronažni službi ali na urgenci. »Slednja me veseli, ker je to zelo razgibano delo, saj imam rad, da se okoli mene vedno kaj dogaja.« Njegovi domači in prijatelji se k njemu dostikrat obrnejo za kakšen nasvet ali pomoč. Ta je bila zelo dobrodošla, ko je bilo denimo teti po lažji operaciji treba previjati roko. Sicer pa pravi, da je zelo redoljuben fant, tako v Mariboru, kjer študira, kot doma v Sevnici, ima rad red. Zato se ni nikdar branil gospodinjskih opravil. Tudi skuha rad. Veliko ga je naučila mama, rad pa v roke vzame kakšno kuharsko knjigo in ustvarja. Najbolj je ponosen na svojo mesno rižoto, prijatelje pa rad povabi na pojedino z žara. Tudi šport je del njegovega življenja, vsaj dvakrat na teden je v fitnesu, veliko rola, še raje se sprehaja. Pot ga vodi skozi parke in gozdove, še najlepše pa je ob vodi. Po naravi je trmast in vse, kar si zamisli, tudi naredi. Tako kot se je prijavil tudi za našo akcijo. »Rad imam izzive!« pravi.