Kot otrok je bil zelo poreden – nagajal je vsem, še zlasti med odmori, ko je bil čas za pretepanje. »S sošolci smo uprizarjali mafijske prizore iz filmov. Jaz sem vedno prevzel vlogo ameriškega policista, ki je naredil red.« Kljub igrivosti mu dobivanje najvišjih ocen ni nikoli pomenilo težave; bil je odličnjak z vzornim vedenjem! Se sprašujete, kako je to mogoče? Navihanec se je znašel in lumparije speljal tako elegantno, da je bil krivec vedno nekdo drug. Po pouku ni brezglavo pohajkoval, raje je zavil v knjižnico ali pa glasbeno šolo (leta 1995 se je vpisal k pouku violine in klavirja, že prej pa je vneto pisal simfonije, op. p.). Tudi žoge ni brcal in je še danes ne. »Ojoj, žoga in jaz. Samo ne daj tega skupaj! Športov z žogo ne morem niti gledati, saj se mi to zdi primitivno. Kolesarjenje je moj šport,« je razložil ponosno, s precej starejšim glasom, za dokaz pa je na otip ponudil svoje mišičaste noge. Trdo! Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v domačih Brežicah, se je vpisal na gimnazijo, jo obiskoval cele tri mesece, nato pa se je prepisal na srednjo glasbeno šolo. Pristal je med umetniki, vržen je bil med sebi enake. »Z abnormalnimi se bolje ujamem. Sošolcev na faksu ne razumem niti malo. V glavi imajo samo eno skrb: ej, stari, kdaj gremo žurat'. Tega jaz ne razumem,« je z zaskrbljeno mimiko obraza pojasnil študent angleščine, ki ne žurira ne pleše ne pije alkohola in ne kadi. Tašče, bi ga imele za svojega?