Prejšnji teden sem bil v Trstu. Nastopil sem v Narodnem domu, ki so ga nekoč požgali italijanski gorečneži, zdaj pa je spet na voljo za slovenske kulturne prireditve. Voditelj večera Bojan Brezigar me je vprašal, kako se počutim v prostorih, kamor je po prvi svetovni vojni k pouku violine hodil moj oče. Takrat je bil star dvanajst, trinajst let, letos pa bi – ko bi bil živ – praznoval stoletnico. Seveda sem rekel, da mi je nastop v tej sveti slovenski hiši všeč. Od vsega mi je najbolj všeč, da zanesljivo minevajo časi slovensko-italijanskih napetosti; da sta Italija in Slovenija danes prijateljski državi, ki sodelujeta v Evropski uniji; in da ima Slovenija na zahodni strani prijazno mejo. Seveda sem se spomnil očetovih pripovedi o tem, kako se je njegova družina takrat na začetku dvajsetih let v Ljubljano preselila samo začasno; kako so po drugi svetovni vojni verjeli, da bo Trst »naš«; kako sem kot otrok obiske sorodnikov iz Trsta doživljal kot praznik …