Vesna je bila prava sreča za svoje starše. Bila je dobrodušen otrok. Starša sta ji omogočila vse, kar je bilo v njuni moči. Veliko sta se ukvarjala z njo in jo že zgodaj vodila v glasbeni vrtec. Tam so opazili, da ima Vesna smisel za glasbo. Neke nedelje so bili na obisku pri prijateljih. Njihova nekaj let starejša hčerka je igrala violino. Vesna je zagledala instrument, ga hotela prijeti, nato pa ga ni več dala iz rok. S silo so ji ga vzeli in obljubili, da bodo tudi njej kupili violino. Od takrat jih je vsak dan spraševala o violini, dokler ji v trgovini z glasbenimi instrumenti niso kupili najmanjše. Vesna je drgnila ob strune, mama in oče pa sta morala prepevati. Tudi ponoči je violina morala biti ob njeni postelji. Pri petih letih so jo vpisali v glasbeno šolo. V začetku je k pouku violine hodila z njo mama, saj Vesna še ni poznala not. Igrala je po posluhu in hitro napredovala. Starša sta bila ponosna, saj je Vesna veliko nastopala in tudi tekmovala. Tudi v šoli je bila dobra učenka.