V Glasbi mojega srca je akcent resda v drugem planu, toda flirt z luftom je spet rdeča nit. No, Meryl pa ne bi bila Meryl, če ne bi v paket vključila še treh svojih stalnih fint. Prvič: kot vedno ima tudi tu velike težave z lasmi (oh, kje si Robert Redford!), nenehno si jih popravlja, heh, celo lasuljo ji nataknejo. Drugič, spet igra žensko, bistveno mlajšo od sebe, navsezadnje, njen vrstnik - in lover - je tokrat Aidan Quinn (rojen leta 1959). In tretjič, spet ima moža, ki si je ne zasluži, le da je tip tokrat taka gnida, da se v filmu sploh ne pojavi, še toliko bolj, ker se šteje, da ji je - z nenehnimi službenimi premestitvami, tip je namreč mornariški častnik - onemogočil artistično kariero. No, Meryl si je znala svojo kariero vedno dobro organizirati, tudi ko je prišla v srednja leta, ki so za filmske igralke običajno fatalna: skušala je biti komična (She-Devil) in seksi (Seduction of Joe Tynan), pristala je na odnose s specialnimi efekti (Smrt ji lepo pristoji), umirala za rakom (One True Thing) in pustila, da so ji odbili glavo (Hiša duhov), zdaj pa se je prirolala v film nikogar drugega kot sodobnega kralja grozljivk, shlockmeistra Wesa Cravena, režiserja More v Ulici brestov in Krikov. Glasba mojega srca, posneta po »resnični zgodbi«, žal ni grozljivka, ampak sentimentalni remix Nevarnih src. Rep zamenjajo violine, etnične srednješolce pa etnični osnovnošolci, ki jim v bedni, apatični, deklasirani, neperspektivni četrti preostane le eno upanje - Roberta Guaspari Demetras, nova učiteljica glasbe... ee, violine. Meryl je pač gospa Holland - in harlemski otroci so njen opus. Žal. In še enkrat žal: film večino časa preživi na avtopilotu. Kar pomeni, da vas čakajo predvidljive situacije (črnka, ki svojega otroka izpiše, ker ji gre na živce belo pokroviteljstvo, birokracija, ki hoče pouk violine ukiniti), predvidljivi liki (trda ravnateljica, ki pa ima v resnici medvedje srce, invalidno dekle, otožni wunderkind iz ločene družine), predvidljive poante (glasba otrokom vrača samospoštovanje), predvidljiva partitura (Bach) in predvidljiv finale (koncert v Carnegie Hallu). Wes Craven pač ne more iz svoje manipulatorske kože. Tako kot je v njegovih grozljivkah vedno vse zaradi efekta, je tudi tu vse zaradi efekta - le da nas ne skuša šokirati z grozo, ampak s sentimenti. Še huje, s sentimentalnimi klišeji. Res škoda, da je Wes bejbe Meryl ni zvlekel v Krik 2. Brez problema bi lahko igrala ono mamo.