Res je. V osnovno šolo sem hodil v majhnem rudarskem kraju Vicoigne v severni Franciji, ob belgijski meji. Nekega dne leta 1945 je prišla v šolo komisija in učenci smo morali pred njo odgovarjati na razna vprašanja ter zapeti 3 pesmi. Učitelj mi je nato naročil, naj bi kdo od staršev prišel v šolo na pogovor. Mami je povedal, da so ugotovili, da sem nadarjen za glasbo in da imam absoluten posluh, da naj mi kupijo violino in naj bi ob osnovni šoli obiskoval tudi glasbeno šolo. Tako sem začel hoditi štirikrat na teden na konservatorij v bližnjem mestu Valenciennes k pouku violine in glasbene teorije. Po vrnitvi v Slovenijo leta 1946 smo se naselili v Kočevju, kjer sem najprej kot samouk igral klarinet pri pihalni godbi, po ustanovitvi nižje glasbene šole pa sem nadaljeval študij violine in končal nižjo glasbeno šolo in nižje razrede gimnazije. Nato sem v Ljubljani nadaljeval v srednji glasbeni šoli in hodil v višje razrede gimnazije. Bil sem član tamburaške skupine (bugarija, prim), ob sobotah in nedeljah pa sem igral tudi v kočevskem baru (violino, klarinet, trobento). Malo pred maturo leta 1955 mi je moj profesor za violino, Maksimiljan Skalar, predlagal, naj grem na avdicijo za na novoustanovljeni simfonični orkester RTV. Bil sem sprejet in sem igral prvo violino do odhoda na služenje vojaškega roka. Hkrati sem pri Akademski folklorni skupini France Marolt igral tamburico in violino, občasno tudi klarinet in kontrabas. Ob rednem delu sem študiral romanistiko (francoščino, italijanščino).