Iz osrčja Rima pelje proti Prenestini, do nekdanjega mestnega obrobja, ki se je z leti združilo z urbanim središčem, od rje že vidno načet tram številka pet. V bližini končne postaje se v zelenici parka kot biser v školjki pod zemeljsko odejo skriva eden najbolj znanih rimskih skvotov C.S.O.A. Forte Prenestino. Spada med fenomene socialnih centrov prve generacije. »Bil je vojaški kompleks, vojaška utrdba, do leta 1978, prvič so ga poskusili zasesti leta 1982/83, sledila sta še dva poskusa, neprekinjeno pa je zaseden zadnjih petnajst let,« pripoveduje tridesetletno dekle iz Baskije, ki jo ravno zaradi tega vsi kličejo La Basca. Prepotovala je vso Evropo, živela je v Franciji, Španiji, Albaniji, Angliji, sedaj že pet let živi v Forte Prenestinu, kjer dela v baru in poučuje španščino, enega od vsaj petih jezikov, ki jih tekoče govori. Podobno kot ona si je iz zaklonišč v nekdanji utrdbi napravilo domove še trideset do petinštirideset ljudi. Točnega števila ne ve nihče. Ljudje prihajajo in odhajajo, povečini so italijanski državljani, razen manjše skupine Kurdov. Tako namesto v diaspori v Forte Prenestinu v sožitju in solidarnosti živijo Kurdi in Baski, oboji brez države, a zato toliko bolj domači v prostorih avtonomije, ki državo zavrača. Podobno kot v L38squatu so tudi v Forte Prenestinu potekale številne delavnice za časa manifestacije in priprave na praznik žetve, vsakoletno praznovanje, posvečeno novemu pridelku zelenega opoja. »Praznovanja bodo po vsej Italiji,« razlaga Luca, petindvajsetletni fotograf, ki ustvarja v fotografskem laboratoriju nekdanje vojaške utrdbe, »a žal imamo nekaj težav.« Medtem ko postopa med dvema trimetrskima grmoma konoplje, nadaljuje: »Ne, ne zaradi policije, ta ne dela težav, ampak zato, ker se ljudje ne morejo zediniti, kaj bi bilo najbolje; eni predlagajo več vode, drugi manj sonca, tretji bi gnojili …« Center se po poletnem premoru vrača k dejavnostim, postavljeni so zunanji in notranji odri, ateljeji slikarjev in kiparjev, menza, gledališče, snemalni studio, prostori za vaje glasbenih skupin, za oddih od mestne sivine je na zelenici nad utrdbo urejena didaktična potka z razglednimi točkami, kjer si na vrtovih lahko ogledaš raznorodno rastlinje in »sončne kolektorje, ki zadostujejo le za zadovoljevanje manjših potreb«, konča Luca. Forte Prenestino je za skvoterja obljubljena dežela barvitih grafitov, ki prekrivajo predore in odprte prostore, ki vodijo v drug svet, vsaj dokler ga naključje ne pripelje na večerno nogometno tekmo v znak solidarnosti s prebivalci Nikaragve.