Od nekdaj so delavski klubi zbujali simpatije. Liverpool, Roma, Boca Juniors. Čeprav se danes ti tako imenovani delavski klubi kopajo v denarju. Prav tako igralci, ki ostajajo v klubu, kjer so začeli. Totti na primer. Ne glede na to, koliko denarja jim ponujajo bogatejši klubi. Tako kot je Diego pristopil k Boci in ne k River Plati. Nečesa se enostavno ne da kupiti. Danes je to redkost, kajti igralci se selijo iz kluba v klub kot potujoči cigani. No, primer ni ravno posrečen, saj so pogodbe za najboljše multimilijonske. V nogometu se vrti vse več in več denarja. Spomnim se anekdote o brazilskem igralcu Romariu, ki je s prvenstva v ZDA v domovino »prešvercal« videorekorder in mikrovalovno pečico. Kaj takega se danes ne more več zgoditi. Najlepša izjava, kar se denarja tiče, pa je vsekakor Maradonova, ki je po tistem, ko mu je ameriška korporacija IBM ponudila več kot 100 milijonov dolarjev, da bi bil njihov zaščitni znak, ob tem pa postavila pogoj, da mora poleg argentinskega državljanstva vzeti še ameriško, rekel, da se njegove argentinskosti ne da kupiti. Maradona je bil res največji. Največji.