Na prašni in s kamenjem posuti poti pred visokimi šopi trave ob solinah, ob beckettovski izsušeni (in v drugem delu skromno ozeleneli) sloki drevesni rogovili pod poletno mesečino (in dodatno osvetlitvijo Sama Oblokarja), s kičasto osvetljenimi fasadami zabavišč v ozadju ter ob ironičnih in grotesknih glasbenih poudarkih Igorja Leonardija je Beckettovo mojstrsko jezikovno partituro virtuozno ter v zgledno odmerjenem ritmu in tempu oživljal usklajen igralski kvartet. Vladimirja je s pomenljivo togostjo v nogah in sključenostjo v trebuh pod bremeni let (in zgodovine), a vselej znova z oživljeno vztrajnostjo ideologa zaznamoval Iztok Mlakar. Estragona je s skrivenčenostjo udov in načina hoje (kot bi se v njem prebudili bližnji živalski predniki) ter z vselej znova ponesrečenimi poskusi akcije očrtal Radoš Bolčina. Partnersko sta imenitno oživljala številne nianse starčevskega prijateljstva in medsebojne popadljivosti ter pokazala, kako globoko je absurdnost zakoreninjena v človekovi naravi. Primož Pirnat je na zunaj agresivno in hrupno (s telesno poraščenostjo in zanemarjenostjo, ki izraža lenobo in prezirljivost do okolja) karikiral Pozza kot sodobnega samozadovoljnega polaščevalca potrošniške civilizacije, ki se hoče vsega polastiti in je sposoben bližnjega ponižati na raven vprežne živine. Ivo Barišič pa je z zgledno zadržanostjo predstavil trpečo in razčlovečeno kreaturo njegovega služabnika Luckyja, ki z groteskno pretresljivostjo zaživi kot Kristus pod praznim nebom sodobnega sveta v trenutkih poslednjih okruškov človeškega plesa in mišljenja.