Kot je pred vstopom v areno občinstvu razkril bratranec obeh avtorjev in protagonistov nenavadnega odrskega dogodka (v Ljubljani smo lahko pozdravili le enega od obeh, drugi naj bi se gostovanj medtem že naveličal), sta mojstra ročnih spretnosti in izumitelja najrazličnejših mehanizmov gradivo za uprizoritev Virginijine nadloge zbirala v svoji kleti, kjer sta iz odsluženih koles in urnih mehanizmov, zavrženih igrač in drugih odpadkov potrošniške civilizacije z domišljenimi sistemi vzmeti, vodil in škripčevij polna štiri leta ustvarjala svoj veliki mehanizem gibljivih čudes. Seveda to ne bi bilo dovolj za gledališko predstavo, če ne bi niz presenetljivih mehaničnih atrakcij avtorja in izvajalca povezala in prepletla s skopo, a univerzalno otožno zgodbo o ljubezni med Valentinom in lepo plesalko Virginijo ter če ne bi v osišče vsega odrskega dogajanja postavila živega protagonista – nežnega, toplega in tankočutnega pripovedovalca, sproščeno samozavestnega animatorja mehanizmov in občinstva ter spontanega improvizatorja in zaupljivega izpovedovalca osebnih izkušenj, spominov in občutij.