Čeprav dovolj zapleteni in mestoma komaj še pregledni zgodbi manjka verjetnosti in posameznim prizorom prepričljivosti, ni mogoče zanikati, da je tudi skozi tako razporejeno in notranje osmišljeno odrsko dogajanje mogoče razbrati pomembna in aktualna vprašanja človekovega bivanja. Pa naj gre za temeljno vprašanje identitete, ki se protagonistoma ves čas izmika, in z njo seveda življenjski smisel, kot tudi vprašanje, v imenu kakšnih in katerih ciljev je človeku dopuščeno žrtvovati posameznika. V sorodu z izročilom dramatike absurda in sodobnim občutjem je nemara sarkastičen odnos obeh protagonistov do sodobnega zakona v potrošniški civilizaciji, izpraznjenega na raven monološkega glasnega blebetanja na eni ter tihega sanjarjenja na drugi strani, kar pa je, kot je videti iz uprizoritve, le posledica posameznikove notranje izpraznjenosti (tudi je z odra rečeno, da sta Piki in Roni dve popolni človeški ničli), ki kar terja napolnitev, četudi s fantazmo v podobi dveh ruskih (in človeško nič manj problematičnih) vesoljcev.