v romanu pripovedujete zgodbo o nekem času in prostoru, zato se Marquez hitro nudi kot primerjava, primerjali pa so vas že tudi z Andrićem. Kakšen je vaš odgovor na iskanje vzornikov in podobna namigovanja literarnih teoretikov? Miljenko Jergović: Sam ne maram te vrste primerjav. Ko človek nečesa ne zna opisati, začne s primerjavami. Bukla: Kakšna je razlika med pisanjem o moškem in pisanjem o ženski? Koliko pri pisanju o ženski moškemu pisatelju primanjkuje osebnih izkušenj? Miljenko Jergović: Vsi bi morali pogosteje biti ženske. Kar pa se osebnih izkušenj tiče: moje ženske izkušnje so intenzivnejše kot npr. izkušnje morilca in lopova, pa me še nikoli ni nihče vprašal, kako lahko pišem o morilcih, čeprav nisem nikogar ubil. Bukla: V noveli Buick Rivera pišete o ljudeh v izgnanstvu, v katerem ste se znašli tudi sami. Ali se vaše pisanje vseeno razlikuje od pisanja Dubravke Ugrešić in Aleksandra Hemona, saj je tudi vaša izkušnja eksila nekoliko drugačna od njune. Miljenko Jergović: Razlikuje se, kolikor se razlikujemo mi kot ljudje in kot pisci. Ob tem, da sva s Hemonom prijatelja še iz pubertetniških in punkerskih dni, imava podobne izkušnje in podoben odnos do stvarnosti. Med tem, da je on v Chicagu, jaz pa v Zagrebu, ni velike razlike, saj se srečujeva v Sarajevu in primerjava stvari. Rad imam književnost eksila. To je še eden od izumov dvajsetega stoletja. Bukla: Izet Sarajlić je nekoč napisal: "Mila, kako bi bilo, da pobjegnemo od istorije?" Lahko pisec pobegne od svoje zgodovine, svoje kulture, svojega mesta in ljudi? Je tudi za vas, kot za Gorana Bregovića, Balkan kovček, ki ga nosite s seboj? Lahko, recimo, Hemon postane ameriški pisec, ki bo pisal o Američanih? Miljenko Jergović: Nimam namena bežati ne od zgodovine ne od Balkana. Vsako mesto ima svoje zlo in svojo nesrečo in mi po tem nismo nič posebnega. A mislim, da je napačno, da se Balkan ocenjuje le po zlu in nesreči. To je neka vrsta evropskega šovinizma, ki ga mi rade volje sprejemamo in na ta način sovražimo pomemben del lastne identitete. Hemon lahko postane ameriški pisec, ki bo pisal le o Američanih, nisem pa prepričan, če ga to zanima. Tudi Karl May je pisal o Indijancih, čeprav nikoli ni bil v Ameriki, vendar mu je to ustrezalo in je to dobro počel. Ni pomembno, kje živimo, temveč kaj nas zanima. Bukla: Je po vašem mnenju asimilacija sploh možna? Miljenko Jergović: Možna je, ni pa potrebna. Naravno je, da se ljudje socializirajo v novem okolju, a je žalostno, če se asimilirajo. Vedno mislim, da jih v asimilacijo pelje subtilni šovinizem okolice. Kjer je šovinizem agresiven, asimilacije ni, ker se ljudem ne dopušča, da se asimilirajo. Moj ideal je mesto, ki se veseli svoje pisanosti. Bukla: Nekje ste zapisali, da greste skoraj vsakodnevno v Mercator. Kaj iščete in najdete v "šoping centru", ki ga 'intelektualci' prezirajo in se ga izogibajo? Miljenko Jergović: Že dolgo je v trendu preziranje potrošniške civilizacije. To je nenevarni intelektualni angažma, ki je pogosto dobro plačan in na račun katerega se dobro živi. Poznam ljudi, ki več kot dvajset let pišejo le o škodljivosti supermarketa in slabem vplivu televizije, poznam pa tudi takšne, ki jih peče vest, ko vstopijo v šoping center, ker mislijo, da delajo nekaj antiintelektualnega, nekaj, kar je v nasprotju z njihovimi levičarskimi nazori. Mene vse to zabava. Kupujem, kar me veseli in kar potrebujem. Nisem tepec,