Tako torej spremembe na vseh ravneh šolanja ne narekujejo le spremenjene družbeno-politične razmere pri nas, temveč čas v katerem živimo. Dejstvo je, da postaja znanje v gospodarsko in tehnološko razvitih družbah pomembna vrednota. Ljudje se vedno bolj delijo na izobražene in neizobražene. Tudi pri nas obrobnih družbenih skupin ne sestavljajo več samo priseljenci, temveč tudi nekvalificirani delavci in slabo izobraženi mladi ljudje (Rus, 1995). Po mnenju mednarodne komisije UNESCA v knjigi Učenje: skriti zaklad Pri nas pogosto citirana knjiga. Nanjo se sklicujejo tako zagovorniki kot nasprotniki šolske reforme. (1996), je lahko le kvalitetno osnovno izobraževanje podlaga za vse-življenjsko izobraževanje in trajni razvoj. To naj bi bilo v stoletju univerzalne komunikacije nuja za vse družbe in posameznike, da ne bodo še bolj izrinjeni na rob dogajanja in razvoja. Težko bi sicer zanikali, da sta tehnološki razvoj in vse večja globalizacija sveta povezana z gospodarskimi interesi višje razvitih držav, zato niso odveč vprašanja o tem kam človeka vodi ta tehnološko-potrošniška civilizacija. Edino pravilnega odgovora ni. Gre za razumevanje razvoja (pomeni razumevanje in uporaba novih tehnologij nujno prilagajanje v skladu z evolucijsko teorijo) in posredno za pričakovanja, ki jih imamo v zvezi z izobraževanjem. Kakorkoli, pa je za samostojnost pri iskanju odgovorov na taka vprašanja in pri odločitvah za morebitno ukrepanje potrebno znanje. Le pasivno sprejemanje informacij s katerimi nas zasipajo televizija in drugi mediji, ne zahteva truda, doslednosti in volje, da bi informacije lahko kontrolirali, ne omogoča samostojnega odločanja in ukrepanja.