»Takrat je bilo novinarstvo drugačno, romantično. Vsi smo držali skupaj, vsi smo za vse vedeli, živeli za časopis. Vsak novinar je imel nekako svojega fotoreporterja: na Tovarišu sem delal s Petrom Božičem, nato z Jožetom Snojem, Vesno Marinčič, Ferijem Žerdinom, Bernardo Jeklin … in Kukijem, Evgenom Bergantom. Šport je pri nas vedno 'klapal'.« Ko je moral v Kulm, je kot edini z avtom – spaček je bil tisti, ki je požrl tudi stotine kilometrov do Pariza, Cannesa, Mont Blanca … – nabasal vanj še druge sodelavce entuziaste, karto za vlak so prelili v bencin. Njegovo gorivo so danes vsekakor spomini, ki pa jih vsakodnevno še vedno niza brez posebne težave, saj verno potrjuje stereotip o penzionistih, ki so po koncu službe še bolj zaposleni kot prej. Potuje, fotografira, se rekreira. »Čas kar gre, z raznoraznimi druščinami, klatimo se po Bohinju, dobivam se s sodelavci. Saj ne morem tukaj sedeti ves dan! In prav nič hudega mi ni – imam polno klet, polno shrambo, milijon knjig za prebrati …« Dosti bere? »Ne-e.« Zato jih je pa toliko več naredil, fotomonografij, krepko čez deset. A ko ga znova privzdigne s kavča, seže najprej po svojih prvih delih. »Vojna. Slikati trupla ni neka 'kunšt', niti korajža ne. Da ga politiki serjejo in pobijajo ljudi, potem pa to še kazati naokrog. Ne-e.« Prizna sicer, da na vojnih območjih ni delal kaj preveč ter da ga bolj preganjajo prizori s prizorišč številnih letalskih in železniških nesreč, ki jih zamrznil na film. »Pogosto mi je prišlo na misel, kaj so morali ti ljudje razmišljati tik pred smrtjo. Ko je mene udarila strela, se mi je vse odvrtelo pred očmi in uspelo mi je le še zavpiti: 'Otroci moji!'« Preden je začasno utonil v črnino.