V začetku oktobra je bila na tej strani objavljena moja kolumna z naslovom Ne tulil ne tekel – namreč z volkovi –, v kateri sem napisal, da se mi zdi personificiranje Janeza Janše kot bavbava, ki straši novinarje in urednike, bolan pogled na svet. Da ne bi slučajno kdo mislil, da bom po premierjevem ponedeljkovem nastopu v parlamentu to stališče revidiral. Ne. Ostajam pri svojem, da je bila Zgaga-Šurčeva petstoenainsedemdesetglava peticija majhen, toda eksploziven kup tendencioznega in politikantskega nakladanja, ki je slovenskim medijem bolj škodovalo kot pa koristilo.Res je, da so tuji mediji obilno poročali o peticiji in domnevnih pritiskih ter da so mednarodne novinarske organizacije podprle alarm slovenskih kolegov. Toda nihče od tujih novinarjev in nihče iz teh organizacij ni nič vprašal nikogar od tistih, ki se s peticijo niso strinjali. Nihče ni nič vprašal Steinbucha, Markeša, Makaroviča, ne nazadnje tudi mene in še koga. Tuji mediji – in z njimi vred vsi tisti, ki na rit padejo, če jim jih kdo omeni – so v tem primeru gladko padli na izpitu.Ker nisem ne aktivist ne pravičnik, me to sploh ne moti – kaj šele, da bi bil užaljen. Kolegi pri mnenjskem koritu so pač uzurpirali komunikacijske kanale in se etablirali kot edini merodajni razsodniki. Naj. To pravim zato, da boste vedeli: recimo Handelsblatt, »najvplivnejši nemški finančni časopis«, naj si mnenja Brankice Petković z Mirovnega inštituta zatakne za klobuk. Vsi tisti, ki bi radi Janši nekaj dokazali, pa naj si zataknejo za klobuk vso tujo štampo s temi mnenji vred, ki evropski patronažni službi potrjujejo stereotipe o državi, ki se je pravkar izvita izpod škornja komunizma zdela tako lepo napredna, zdaj pa vendarle regresira v tipično belorusko stanje posttotalitarnega sindroma.Kljub temu, da se je nanašal na medije, se mi je Janšev govor v parlamentu zdel dober. Poslušal sem ga z odprtimi usti od začetka do konca. Nisem mogel verjeti, da je kot precizen in pronicljiv politik, a žagovinast in nesimpatičen retorik zmožen publiko držati v šahu tako dolgo in tako fokusirano. To je bil doživet govor, govor s težo in za v anale.Glavni protiargument Janševemu obračunu z novinarji je ta, da je iz medijev naredil državni problem – če že ne sovražnika – številka ena. To je nenavadno ali vsaj nedržavniško, ni pa povsem brez podlage. Slovenski mediji nikoli niso hoteli biti samo watchdog, temveč so vedno skrbeli za to, da je država v bistvu v stanju permanentnega, vsak dan znova razpisanega referenduma o vsaki najmanjši temi, ki se je vlada loti. V tem dam Janši prav, ko pravi, da se tako ne dá delati.V tem smislu tudi njegova interpretacija domnevno SD-jevskega ozadja peticije v resnici ni tako prenapeta, kot je videti. Seveda ni nastala v koprodukciji ali s plonkanjem. Je pa zato res, da gre ne le za iste politične vrednote, temveč predvsem za enak način razmišljanja. Novinarji razmišljajo kot opozicijski politiki, opozicijski politiki pa kot novinarji. Z malo domišljije – ki je ima Janša še preveč – in političnega taktiziranja je mogoče zlahka servirati sklep, da je peticija nastala v španoviji. Pa še nekaj. Vsi se zgražajo, da je Janša v powerpointu kazal sheme medijskih lastništev in dokazoval politično prepletenost z opozicijo, ne pa podrejenosti vladi. Tu je bil najbolj tendenciozen, ampak vseeno: od kdaj pa lastništvo najpomembnejših tiskanih medijev v Sloveniji naenkrat ni problem? Najmanj, kar lahko o tem rečemo, da zaradi političnih afiliacij – in to še zdaleč ne samo skozi Kad in Sod – nikoli ni bilo, ni in najbrž še dolgo ne bo (če sploh kdaj) higienično. O tem že leta in leta čivkajo vrabci. Zdaj, ko se je ob to obregnil Janša, pa tak cirkus.S kontroverznim »princem Teme« je tako: težko mu je dati prav, a še težje ga je ne razumeti. On je navsezadnje človek, ki ga mediji že desetletje in pol – najmanj pa od depalovaške odstavitve – konstantno in sistematično sesuvajo. Včasih upravičeno, včasih ne. Ampak sesuvajo ga konstantno in sistematično. Janša je utelešenje in simbol slovenskih okostnjakov iz preteklosti in strahov pred prihodnostjo. Vedno se vse zgrne nanj. Sesuvali so ga v opoziciji, sesuvajo ga v vladi, sesuvali ga bodo spet v opoziciji. Ma kaj sesuvajo, mediji ga sistematično sovražijo. Janša je the man they love to hate. Od medijev je pokasiral toliko in takšne, da je po eni strani neverjetno, da je sploh še priseben. Po drugi pa – če predpostavimo, da je vsaj pol vsega res – je še bolj neverjetno, da politično in gospodarsko stanje v Sloveniji ni še devetkrat hujše.To, kar se je dogajalo v ponedeljek v parlamentu, je bil njegov véliki trenutek maščevanja ali vsaj zadoščenja. Nanj se je odlično pripravil in po mojem tudi dosegel svoj cilj: ker ni imel kaj izgubiti, je ponižal medije nazaj. Seveda pa je to bil tudi politični samomor. Morda bo pripeljal mandat do konca, a dvomim, da bo še kdaj na oblasti. (Razen če izvede puč, kot bi tipično pripomnili hudobneži.) To je bil – ironično in po svoje tragično – njegov labodji spev. začetku oktobra je bila na tej strani objavljena moja kolumna z naslovom Ne tulil ne tekel – namreč z volkovi –, v kateri sem napisal, da se mi zdi personificiranje Janeza Janše kot bavbava, ki straši novinarje in urednike, bolan pogled na svet. Da ne bi slučajno kdo mislil, da bom po premierjevem ponedeljkovem nastopu v parlamentu to stališče revidiral. Ne. Ostajam pri svojem, da je bila Zgaga-Šurčeva petstoenainsedemdesetglava peticija majhen, toda eksploziven kup tendencioznega in politikantskega nakladanja, ki je slovenskim medijem bolj škodovalo kot pa koristilo.