Ob nastopanju z glasbo različnih etnij po državah, v katerih živi več različnih, tudi nasprotujočih in vojskujočih se strani, se Terrafolku vsake toliko razjasni temeljno vprašanje: zakaj glasba lahko prestopa administrativne meje in meje zgodovinskih nasprotij, nacionalna zavest pa na teh konfinih vedno znova obtiči. »Prav s tem vprašanjem se v glasbenem smislu ves čas ukvarjamo,« se je ob jutranji kavi nasmehnil kitarist Danijel Černe. Zunaj je lil dež, beli kombi še ni pripeljal. Čas za razmislek. »Poslušalce hočemo pripeljati do tega, da bi razmišljali natanko o tem. Povedali smo že, da izvajamo teroristične napade na stereotipe. Pred kratkim smo v Fari pri Kostelu nastopali na etno festivalu s skladbo Kovačeva kobila ni več bosa. Pregovori in ljudski reki ljudem velikokrat preprečujejo, da bi normalno funkcionirali. Skladbo smo podnaslovili Naj sosedu krava živi še sto let, še posebno, če je druge narodnosti.« Terrafolk se loteva arhetipov, na katerih je zgrajena človeška družba. »Nekateri so ob tem nergali, češ, kaj se gremo. Ljudje reagirajo instinktivno,« pravi Černe, sicer diplomirani sociolog. »Ljudski reki imajo morda res realno osnovo, vendar hkrati preprečujejo, da bi se ta osnova kdaj spremenila.« Fara pri Kostelu je obmejna vas in valovanje kitare, kontrabasa, harmonike in violine je tisti večer pljuskalo daleč čez schengensko Kolpo. »Vse, kar ljudje sprejmemo vase ob spremljanju dnevne politike, le še dodatno potrjuje stereotipe, v katere smo indoktrinirani.« Černe pravi, da je njihov upor proti politično-družbenemu statusu quo nastal spontano. »Nismo ideologi. Naša edina ideja je, da v glasbi počnemo to, kar nam res ustreza. Če igramo romsko in slovensko glasbo eno za drugo, na istem odru in v enem večeru, je to moment, ki da ljudem slutiti, da je mogoče sprejemati in uživati v vsem, našem in tujem.«