Dolgo sem razočarana tavala po temnih globačah, travnatih stepah, a o lisičkah in borovnicah komaj kaj sledu. Že obupana pa sem po naključju našla prostor, ki sem ga brez predsodkov imenovala Gaj. Bilo je res kot v raju: pod drevjem cele črede rumenih lisičk, celo nekaj jurčkov, a borovje se je od teže sivomodrih jagod sklanjalo k tlom. Oči in usta so se mi kar smejala. Najprej sem potrgala lisičke. Potem sem se nekoliko razgledala ne, vsega naenkrat ne bom mogla odnesti domov, zato sem najprej po obrobju previdno in z ljubeznijo med praprotjo potrgala jagode, ostalo naj počaka za naslednji dan. Bila sem brezmejno srečna! Očitno za ta gozdiček ne ve nihče. Nedotaknjen je bil, pa tudi jaz sem hodila po njem z obzirom. Da, nekako tako je moralo biti v raju. Tak mir, svoboda dela, polnost misli in predvsem občutek, da sem končno našla to, o čemer bi lahko le sanjala. Preden sem odšla, sem se še nekoliko razgledala, da bi ga naslednji dan laže našla. Čudovito se je narava tu poigrala in ta gaj razkrila samo meni! Dobro ga je skrila v svoje prostrano nedrje.