Tretji dan po kosilu so me spustili. Zgledali so veseli in nič niso spraševali o ničemer. Policije ni bilo. Če bi imel denar oziroma orng zavarovanje, bi me verjetno zadržali še kak dan, ker meni se je še vedno vrtelo, če sem na hitro vstal in švoh sem bil. Lahko pa, da so potrebovali posteljo, ker je medicinka začela menjavat rjuhe, čim sem dvignil rit in je na hodniku ležal novi. Mogoče je vsesplošna praksa, da te spustijo, čim si dovolj dober, da ravno ne umreš na stopnicah. Če ne bi bilo Boruta, ne bi imel kam, pa ne s kom, in ko se je pojavil tam, me je spet zagrabila slaba vest, ker sem se iz tega človeka non stop delal norca, on pa ko Jezus. In sem bil tiho in sem poslušal, to je bil davek. Šla sva v Štorkljo, kafič tam blizu, med porodnišnico in kliničnim.